Foto: MH

Moj kolega, ki ima prav zanimiv blog (www.tomycosto.blogspot.com), je v enem svojem postu napisal tole:

Reka življenja nas pelje po njenem toku, mi se ji upiramo in plavamo proti toku. To je razlog za vse skrbi, tegobe in žalostne trenutke v našem življenju. Bolj ko se skušamo upirati, bolj nas "tepe" in bolj težko je plavati in ohranjati moč za nove podvige. Čas je, da začutimo svoje poslanstvo in gremo s tokom. Sprosti se in uživaj v vožnji, na poti te čaka veliko prečudovitih stvari! Tvoja reka je le ena, prav tako pa tudi tok, zato se ne upiraj in se prepusti radostim. Reka je neskončno dolga, prav tako je tvoje življenje. Čas je neskončnost in neskončnost je polna neskončno veliko lepih trenutkov, ki lahko trajajo neskončno:)

Čeprav mi je to, kar je zapisano zelo lepo, sporočilo, ki ga nosi s seboj pa še lepše, pa sem mu na to odgovorila, kaj pa, če se nočeš prepustiti reki? Kaj pa, če čutiš (ali vsaj misliš), da bi ti bilo v drugi strugi iste reke lepše, da bi bil tam srečnejši?

Mislim, da se je včasih potrebno upirati. Kajti, Usoda vsekakor je, vendar Usodo lahko, če smo dovolj močni in vztrajni, tudi spremenimo in morda nas ta reka, ta Usoda lahko, če se ji prepustimo, odnese v napačno smer. Pa morda ne ravno v napačno smer, morda samo v smer za katero misli, da je prava za nas, mi pa čutimo, da temu ni tako. Ali se ni v tem primeru boljše upirati? Pravijo, da se vse stvari naredijo z razlogom, da naključij ni. Kolikor že želim to verjeti, kolikor je to že resnično, po moje ni povsem resnično in čeprav se res večino stvari zgodi z razlogom (čeprav sama pogosto ne vem za kaj je to, kar se zgodi, dobro in, zakaj se je to sploh moralo zgoditi), naključja še vedno obstajajo. In reka, ki nas vodi po svoji strugi, nas morda vedno ne vodi prav.

Zadnje dni se je v meni naselil nemir. Nekašni čudni občutki me prevevajo. Sprašujem se, če bom na koncu res naredila nekaj dobrega iz sebe, ali bom na koncu res dosegla svoje cilje, svoje sanje, za katere si tako prizadevam. Reka o kateri piše Tomi, mi vsekakor na poti svoje struge postavlja veliko kamenja, veliko ovir, katere moram znova in znova premostiti, in ko že mislim, da mi je uspelo, da bo zdaj moja reka tekla naprej gladko in lepo, se na poti spet pojavi kakšen kamen, pa naj bo velik ali majhen. Moram piznati, da trenutno nisem srečna, vsaj resnično srečna ne. Upam, da je to samo prehodna faza, in da bo reka spet kmalu preskočila kamenčke in tekla živahno naprej, ob tem pa žuborela svoje najlepše pesmi...