Pravkar sem gledala film Zadnje počitnice. V njem je glavna junakinja izvedela, da bo umrla čez tri tedne in odločila se je, da bo tiste tri tedne res uživala. Pobrala je ves denar, ki ga je imela in odšla na počitnice - potovala v 1. razredu, bivala v neverjetnem hotelu s petimi zvezdicami in si privoščila prav vse, kar se ji je zahotelo. Povedala je, kar je imela v mislih, storila vse, kar si je zaželela. Ko bi le ljudje zmogli, znali, hoteli živeti tako, kot je živela ona. Izpolnili vse želje, ki jih imamo. Povedali, kar mislimo in pokazali svoja čustva. Se ne menili za to, kaj si drugi mislijo o nas in zares užili življenje. Tako pa vedno odlagamo svoje želje na jutri. Raje se ugriznemo v jezik, kot da bi povedali, kar nam res leži na srcu. Razmišljamo o tem, kaj si drugi misiljo o nas in zaradi drugih ne uživamo v stvareh, v katerih bi si želeli uživati.
Nič boljša nisem. Tudi jaz sanjam o tem, da bom prepotovala Anglijo, obiskala Indijo, da bom prespala v najboljših in najlepših hotelih sveta in si privoščila vse, kar si bom zaželela. Vendar ostaja pri željah. Ugriznem se v jezik, namesto da bi povedala, kaj mislim - da, tudi tega me je z leti naučila družba. Želim si zabave, pa si jo ne naredim. Kakšen dan si želim ostati doma in ga zapraviti kar tako, pa grem vseeno v službo. Hujšam z manjšimi ali večjimi uspehi, sicer res predvsem zaradi sebe, pa vseeno nisem srečna ob tem. Ne pokličem osebe, ki bi si jo zaželela slišati tisti trenutek, ker si ne vzamem časa. Ne vsedem se na vlak in se odpeljem v Ljubljano na obisk. Enostavno živim tako, kot so me naučili živeti. Skrbim za prihodnost, služim denar (pa ko bi ga vsaj bilo veliko), zaradi ponosa in načel ne naredim določenih stvari.
Res je, privoščim si počitnice, ko si jih lahko, vendar dobro premislim kdaj, kje in za koliko denarja. Odhajam v kino kadar si to zaželim, pravzaprav še večkrat. Poskušam se čim več družiti s prijatleji, čim več časa preživeti z mojim lubijem... pa vendar v resnici ne uživam življenja s polno žlico. Kdo bi vedel, morda zato, ker ne morem ali pa zato, ker ne upam.
Vem, da se po današnjem dnevu najbrž ne bo spremenilo veliko. Vem, da je danes pravzaprav žalostni dan, ko bi se morala spominjati svojih preminulih dragih, da bi morala prižgati svečko na nikogaršnjem grobu, ker v Srbijo pač ne morem iti za eno uro. Pa vendar svečke nisem in ne bom prižgala fizično. Spominjala se bom in se spominjam in vsaj za teh nekaj ur, ki jih je še ostalo v tem dnevu, bom slavila življenje. To bo moja svečka za 1. november. Zahvala, da so nekoč bili, da je bil Deka in mi s svojim pripovedovanjem pravljic polepšal dneve in noči samo zato, ker me je imel rad, da je bila Baka, ki me je imela rada in me učila delati frizur. Zahvala, da sem jaz še vedno, da so še vedno tisti, ki me imajo radi. Up na uživanje življenja. Zdravica sreči! Da, to bo moja svečka za 1. november. Upihnimo jo skupaj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar