Po dolgem času sem pregledala bloge 'mojih' punc in videla, da vse pišejo o novih stvareh, ki so se zgodile. To me je vzpodbudilo, da je prav, da tudi sama kaj napišem, pa čeprav nimam veliko pisati. :)
28. decembra se je začelo novo življenje, samostojno življenje, odraslo življenje... Moj sindrom Petra Pana je še vedno živ, toda morda se počasi spreminjam v Wendi. Rada imam izgubljene dečke, avanture in čudežno drevo. Verjamem v vile in se rada podim po deželi Nije s Petrom Panom, toda zavedam se, da je potrebno poskrbeti tudi za življenje. Da je potrebno prevzeti odgovornost za svoje življenje in svoja dejanja, da je potrebno malce odrasti... vendar samo malce. :)
Z Gregorjem sva si ustvarila svoje gnezdece v lepih barvah in toplina je v njem. Ni vse blesteče in lepo, toda tako niti ne more biti. V življenju so vedno ovire in vsakič, ko jih premagamo, zrastemo.
Še vedno delam na Celjanu, začela sem delat na liniji 090 in sedaj se odločam še za dodatno spremembo. Bi, ne bi, da, ne... začarani krog, v katerem človek nikoli ne ve ali se je odločil prav in kaj mu bo to prineslo. Toda odločiti se je treba...
In tako ostajam Wendi, razpeta med 'normalnim' svetom (pa še kako daleč od normalnega je...) in deželo Nije. Tako je morda še najlepše... izgubiti v deželi Nije bi se morda namreč bilo lepo za kratek čas, potem pa bi izgubil sebe in s tem izgubil svoj svet...
Pa pojdimo novim dogodivščinam naproti...
2 komentarja:
Hm...Vsi smo otroci v sebi. Tudi jaz. Tudi mene včasih odnese v sanjski svet, kjer je vse lepo in prav in kjer se ni potrebno pehati za ničemer, ker že vse je. Potem pa najdem pozabljeno položnico, ki me vrne na realna tla, ko me prisili, da pogledam okoli sebe in vidim nered in neobkljukan seznam dolžnosti.
Zato je pa treba malce odrasti... je pa prav, da še vedno kdaj pa kdaj odidemo na izlet v deželo Nije. ;)
Objavite komentar