Hello everybody! :)

Zakaj pišem danes? Ma kr tko, ker je za mano en full lep dan. :) Vse je bilo belo, belino pa je zlatilo sonce in beli kristali so se lesketali v njem. Šla sem ven s svojo frendico, s katero se fulllllll dolgo nisva videli oz. šli sami na kakšno pijačko ali sprehod, čeprav sva bili tega vajeni včasih vsak dan in sva se imeli lepo, potem pa sem še šla na novinarske delavnice, po katerih smo s soudeleženci šli še na eno pijačko in je blo prav fajn. :) Tako, danes sem nasmejana in srečna, upam, da se bo takšno počutje še nadaljevalo. Vi pa... nasmeh prosim in svet bo lepši. ;)

No, pa smo res dočakali tako dolgo pričakovano zimo. :) Ko pogledam skozi okno, me presune mirna, ledena belina. Vse je belo, včeraj je vso noč snežilo in začuda sem letos tudi sama vesela snega. Upam samo, da se ne bo zima tako zavlekla kot lani.
Nič, dragi moji, poskrbite, da vam bo toplo, jaz pa upam, da bo hladna zima zunaj in topla soba, ki daje zavetje ljudem, pričarala tudi nekaj topline v srca nekaterih ljudi...

Zima, zima bela...

No ja, zima je tukaj, čeprav ni snega. Sama nisem bila nikoli prevelika ljubiteljica snega, vendar včasih kljub temu paše. :) V tej sezoni ga ni videti. Temperature so precej višje, kot navadno, pa vendar...
Vse okrog sebe poslušam, da imamo pomlad in ne zimo, pa se s tem ne morem strinjat. Res je, da so temperature občutno previsoke za zimo, vendar tudi občutno prenizke za pomlad ( vsaj za enkrat še, čeprav napovedujejo še otoplitve ). Če bi bilo spomladi čez dan od 6 do 7 stopinj nad ničlo, mi to ne bi bilo prav nič všeč, da niti ne govorim o nočnih in zgodnje jutranjih temperaturah, ki se, kot je normalno za zimo, spuščajo pod ničlo. Zame je torej pozna jesen, pred zimo, ne pa pomlad.;)
Tudi lanska zima ni bila normalna. Temperature so bile tako nizke in snega je bilo toliko, pa še trajala je celih 6 ali celo 7 mesecev. Pa že imam raje takšno zimo, kot je zdaj. :)

Vendar sem primorana pogledati tudi širše. To kar se dogaja, ni dobro in ne moremo vedeti kaj bo še sledilo. Ko sem gledala 24 ur, sem videla, da so v Ameriki grozne razmere. V tistih delih, ki niso navajeni na tako zelo hude zime, so snežni meteži in plazovi, temperature pa zelo nizke, med tem ko v drugih, ki so navajeni na hujše zime, preživaljajo dneve ob 23, 24 stopinjah celzija. Kdo bi vedel kaj bo naredila Narava. Izkoriščali smo jo, zdaj pa se bo maščevala. Lahko samo upamo, da ne preveč...

Hja, evo me, pa sem prišla iz Beograda... Vtisi? Nekaj srednjega, je pa tud moj lubi rekel, da je bilo kot, da bi bili v kaki komuni s samimi Slovenci, saj smo to namreč bili, SAMI SLOVENCI. Organizacija agencije... na psu... :( Center, zelo daleč. Z lubijem sva 31. prehodila vse skupaj 20-25km ( pa ne pretiravam ). Zadnji del km kar po silvestrovanju, kjer sem plesala 4-5 ur non stop. Ni čudno, da sem se na koncu počutila kot, da hodim po britvicah, ne pa po betonu. :( Hostel... pohvalno!!! Folk... cool, so me presenetli nekateri posamezniki. ;) Pijača... nekaj jo je bilo. Spanje... ne ravno veliko. Hrana... skoraj nič!!! Ja, prav ste prebrali, v Beogradu pa skoraj nič hrane. Če je bilo pa vse zaprto vsepovsod. Ocena od 1 do 5 --> 3.

Toda tukaj je... konec silvestrovanja... konec leta 2006. Je bilo lepo, je bilo čudovito? Rada bi rekla, da ja, pa ni bilo ravno tako. Res je, imam svojega lubija in imela sem ga skozi vse leto. Bil je zlati, trpel moje pomanjkanje samozavesti, jokanje, obupovanje... ob enem pa se tudi veselil z mano ob mojih napadih smeha ( tisti, ki me poznate, poznate tudi te :) ), se zabaval ob mojih otročarijah... imela sva se lepo. :) Bila sem v Beogradu, kamor sem si želela iti že zelo dolgo, bila sem v Kanegri, kjer smo se odlično zabavali, začela sem hodit na plesne...
Zdaj boste najbrž vprašali kaj pa je potem sploh bilo slabega? Večina drugih stvari. Ni mi ratalo do konca zvišati ocen, da bi lahko šla na magisterij ( 7,98 mam zdej, grrrr ), potem sem zvedela, da je tudi le-ta predrag, da bi sploh lahko šla. Nisem imela sreče s službami in tako tudi z denarjem ne. Moja samozavest je bila večinoma na dnu in zmeraj znova sem prejemala najrazličnejše kritike, da je lahko samo še bolj padala. Bila sem v bolnici ( prvič po času dojenčka ) in čeprav nisem bila dolgo, me je bilo neskončno strah, saj so mislili, da mi bodo morali operirat glavo, ker sem imela pretres možganov in so mislili, da na sliki vidjo strdek v njih. No, k sreči se je to uredilo brez operacije, saj ga ni bilo, pa vendar še sedaj čutim neprijetne posledice pretresa. Zgodilo se je še marsikaj slabega, najbolj pa me je bolelo, da sem bila, če mojga lubija ni bilo zraven ( to je 3-4 dni na teden ) zelo, zelo, zelo osamljena... Tudi cilji, ki sem si jih zadala, se mi po večini niso uresničili.

Toda zdaj je leto za nami in poskušala bom biti optimistična. Kdo ve kaj vse mi bo prineslo novo 2007. :) Upam, da veliko lepega in upam, da boste vsaj nekateri upali z mano, kot jaz to upam za vas.