Helios - bog sonca, je jezno stopil do Zeusa, ker mu ta ni dodelil nobene zemlje in iz morja se je po čudežu dvignil Rodos. Seveda ga je dobil prav Helios.
Rodos je simpatičen otok, kjer se mešajo vse kulture. Le kako se ne bi, saj se je obračal po vetru. Enkrat je potegnil z enimi, drugič z drugimi in podajali so si ga kot žogo. Prav zaradi tega je na njem mogoče celo več srednjeveških ostankov, ostankov, ki so jih pustili Italijani in Turki, kot pa antičnih skrivnosti. Toda kljub temu je očarljiv otok.
Z Gregorjem sva si ogledala marsikaj, prehodila veliko kilometrov (temu so bile priča moje razbolele noge), spoznala zelo prijazne ljudi in uživala v otoškem življenju - morju, vetru, vonjavah in soncu. Predvsem v soncu, saj na Rodosu sije sonce 300 do 320 dni na leto.
Ogledala sva si prisrčen in tako grški Lindos, antični Kamiros, Dolino metuljev, kjer je dejansko na tisoče metuljev, simpatičen in zelo slikovit otoček Symi in še marsikaj. Uživala sva v živahnem življenju - tako nočnem, kot dnevnem - mesta Rodos, najbolj pa naju je prevzel stari del mesta Rodos. Največje, še ohranjeno in naseljeno srednjeveško mesto v Evropi. Da, prav to je stari del mesta, ki nama je jemal dih s svojim obzidjem, grajskimi stolpi, parki, celo antičnimi ostanki in premnogimi trgovinicami, gostilnami in restavracijami. Že ob pogledu nanj pa si najprej zagledal jelena, simbol Rodosa (košuta je bila na žalost na restavriranju), ki v pristanišču stoji namesto veličastnega kolosa (pa nikar ne uporabite te besede v Grčiji :) ), enega izmed prvih sedmerih čudes sveta.
Toda dovolj sem govorila jaz, naj malo govorijo še fotografije...
Samo še tole... JAZ BI ŠLA NAZAJ!!!!
