četrtek, december 30, 2010

Leto 2010


Ob koncu leta je čas, ko se je dobro ozreti nazaj in srečati leto, ki je minilo. Sprejeti tisto, kar je bilo slabega in upati, da se je zgodilo z dobrim razlogom. Slaviti tisto, kar je bilo lepega in upati, da bo naslednje leto še več takega. Toda, da ustvariš bilanco, je treba leto prečesati navzgor, navzdol in počez.

Moje leto 2010 je bilo daleč od dobrega. Življenje me je postavljajo pred težke preizkušnje, tako tiste tavelike, kot tiste malenkosti, ki ti samo pokvarijo dan ali vzamejo nekaj ur spanca.
Pomlad je bila težavna. Nana je bila bolna in mami je ves čas hodila v Srbijo. Bala sem se, da se bo še ona zlomila. Toda naša agonija z Nanino boleznijo ni trajala dolgo, saj smo jo maja za vedno izgubili. Tako sem ostala brez vseh starih staršev in kdo ve, kdaj se bom še vrnila v Srbijo. Isto pa ne bo nikoli več.
Še ni minilo veliko časa, ko nas je avgusta zadela druga težka novica. Ati je zbolel, hudo zbolel. Bali smo se, če bo sploh preživel. Nekaj mesecev je ostajal v bolnišnici. Najprej v Celju, potem v Ljubljani in nato spet v Celju. Na koncu smo ujeli drobno lučko na obzorju, saj so v bolnišnici sklenili, da mu bodo odobrili posebno zdravljenje, na katerem je še sedaj in čeprav je daleč od zdravega, je veliko boljše. Nikoli več ne bo zares zdrav. Nikoli več ne bo mogel tako intenzivno igrati pink-ponka, kidati snega ali voziti dolge kilometre. Toda želim si in verjamem, da bo lahko spet kdaj odšel na morje, v toplice, še kdaj delal, če ga bo to veselilo, in dokaj normalno živel.
Vse leto sem se ubadala z magisterijem in praktično nisem prišla nikamor, ker mi je mentorica ves čas zavračala dispozicijo. Potem pa so jo zavrnili še na faksu zgolj zato, ker jim ni bil všeč naslov, in ker se jim je zdelo, da sem se preobsežno lotila zadeve. Zdaj moram začeti spet na novo, a upam, da mi bo uspelo kmalu.
Prav tako v avgustu pa je prišlo še do velikih sprememb v službi. Tudi vse leto poprej so se spremembe začenjale in nekajkrat sem že želela oditi. Vendar sem ostala. Tudi po novem vodstvu sem ostala. Vendar ne vem, kako dolgo še. V službi namreč že dolgo ne delam več iz veselja, temveč predvsem ali samo zato, da bi zaslužila.
Potem pa so bile tu še malenkosti, kot so slabo vreme na vseh izletih in dopustih, neizpolnjeni načrti in podobne stvari, za katere ni vredno izgubljati preveliko besed, ker so toliko manjše, kot tiste preizkušnje o katerih sem pisala prej.

Toda kot sem zapisala na začetku, je treba biti hvaležen tudi za dobre stvari, se spomniti nanje. Zato sem hvaležna. Hvaležna sem, ker je bilo leto 2010 tudi leto potovanj. Videla sem kar nekaj sveta in uživala v dogodivščinah.
Hvaležna sem za zvezo z mojim lubijem, brez katerega si življenja ne znam več predstavljati. Res ima zlato srce in čudovito dušo, predvsem pa je najina zveza polna zaupanja, iskrenosti in brez omejevanj. Res zdrava zveza.
Hvaležna sem, ker sem končno do konca pretipkala in (skoraj) uredila svoj prvi roman, in ker sem več brala.
Hvaležna sem, ker sem po več letih spet srečala nekoga, ki mi je nekoč pomenil ogromno in sem tudi v tokratnem najinem srečanju uživala. Pa čeprav je na koncu dobilo grenak priokus.
Hvaležna sem, predvsem pa ponosna, ker sem uspela izgubit 10 kg in verjamem, da jih bom še več.
Predvsem pa sem hvaležna, ker so te velike preizkušnje še bolj zbližale mojo družino.

Leto 2010 se torej končuje in resnično upam in verjamem, da bo naslednje veliko boljše. Brez težkih preizkušenj in velikih težav. Če pa se to ne bo zgodilo, bom pač morala še enkrat stisniti zobe in ostati dovolj samozavestna, dovolj pogumna in dovolj močna, da bom tudi to prebrodila. Pravijo, da za dežjem vedno posije Sonce in jaz jim verjamem.

Za konec pa še, srečno novo leto, moji prijatelji. Brez vas bi bilo še težje. Hvala, ker ste!

torek, december 21, 2010

Blessed be...




Naj bo današnji dan prežet s pozitivno magijo polne lune in zimskega solsticija.
Ther's a little witch in every girl...

BLESSED BE....