LASJE :P

Ste gledali muzikal Lasje? Fajni film je bil, ampak ne bom vam pisala o tem. Pisala bom o svojih laseh. :) Sem smešna, a ne? :) No ja, mogoče res, ampak... Kljub nekaterim zmotnim predstavam, da so moji lasje vedno enaki, saj so res že vsaj 10 let zares dolgi, pa to ni čisto res. Zamenjala sem že nekaj barv. Začelo se je z mojo naravno barvo, ki mi je sicer prav všeč, čeprav je v njej cel kup različnih barv. :) Prvič, ko sem se pobarvala - v srednji šoli, sem se pobarvala v rdeče. Ampak od tistega časa nimam v elektronski obliki prav nobene fotografije.
Pri mojih 18. letih so sledili blontni prameni, ki sem jih imela kar nekaj časa in so se širili, širili in širili, dokler nisem bila že preveč svetla.
Potem sem si zaželela biti vijolična. Prvič sem se pobarvala, barva se je sprala v 14 dneh. Drugič sem se pobarvala, barva se je sprala po 1 mesecu. Tako sem imela lase bolj oranžne, kot vijoličaste. Pred kratkim pa sem šla k frizerju in se pobarvala na črno rjavo. Kakorkoli... zakaj vam to sploh pišem? Zato, ker želim vaše mnenje, čisto iz firbca. :) Priložila bom namreč fotografije z lasmi v različnih obdobjih, pa me zanima, katera barva mi je po vaše najbolj pasala. Upam na kak komentar, če ne, pa tudi prav. :) Bom vsaj pokazala, DA SEM SE ZARES SPERMINJALA IN, DA NISEM VES ČAS ENAKA. :)

Bodite lepo! M.

Rodos je res zelo daleč ali delam, delam, delam...delam, kot zamorc! :(

Začela sem nadomeščat našo tajnico in tako poleg vseh ostalih zadolžitev, ki jih že tako imam v življenju, moram delati še osnovnih 8 ur na dan - vsak dan (čez teden) in tako se nabere tudi do 10-15 ur dela na dan. :(

Pogrešam noči... Noč ima svojo moč pravijo in noč imam rada. Takrat sem ustvarjalna, takrat lahko delam, kar želim, takrat je posebna energija... In sedaj noči nimam več. Ob jutranjem svitu moram odpreti svoje oči in pogumno stopiti v svet, ponoči pa sem tako utrujena, da moram enostavno spat. Pogrešam noči... in pogrešam svobodo. Že prej sem veliko delala, a če se mi kak dan ni dalo, pač nisem delala. Zdaj je drugače. Zdaj moram v službo, pa če je sonce ali dež, če se mi ljubi ali ne. Nimam več dnevov, nimam več noči, nimam več časa zase in, kar je še najhujše, počasi ne bom več imela niti energije. Vsak dan je enak drugemu. Vstanem ob polsedmih, odidem v Celje, sem v službi od 8h do 16h (ali še dlje), grem na avtobus, pojem kosilo, se pol ure spočijem ob televiziji in grem spet delat. Potem nekaj uric preživim s svojim lubijem, prijateljicami ali preprosto televizijo, grem spet delat in potem spat. In tako dan za dnem, pa še niti ne tako dolgo. Kako šele bo, če se bo to še naprej vleklo?

Rada bi noči, rada bi svobodo in rada bi čas zase. Rada bi... znala reči NE. Rada bi...

Oh, se zdi kot bi bil Rodos tako daleč... :(

Evo, spet sem doma in, kot po navadi, me je pričakalo kislo vreme. Iz tridesetih in več stopinj, sem prišla na osemnajst in manj stopinj, a kaj moremo. Jesen že glasno trka na vrata.

Helios - bog sonca, je jezno stopil do Zeusa, ker mu ta ni dodelil nobene zemlje in iz morja se je po čudežu dvignil Rodos. Seveda ga je dobil prav Helios.
Rodos je simpatičen otok, kjer se mešajo vse kulture. Le kako se ne bi, saj se je obračal po vetru. Enkrat je potegnil z enimi, drugič z drugimi in podajali so si ga kot žogo. Prav zaradi tega je na njem mogoče celo več srednjeveških ostankov, ostankov, ki so jih pustili Italijani in Turki, kot pa antičnih skrivnosti. Toda kljub temu je očarljiv otok.
Z Gregorjem sva si ogledala marsikaj, prehodila veliko kilometrov (temu so bile priča moje razbolele noge), spoznala zelo prijazne ljudi in uživala v otoškem življenju - morju, vetru, vonjavah in soncu. Predvsem v soncu, saj na Rodosu sije sonce 300 do 320 dni na leto.
Ogledala sva si prisrčen in tako grški Lindos, antični Kamiros, Dolino metuljev, kjer je dejansko na tisoče metuljev, simpatičen in zelo slikovit otoček Symi in še marsikaj. Uživala sva v živahnem življenju - tako nočnem, kot dnevnem - mesta Rodos, najbolj pa naju je prevzel stari del mesta Rodos. Največje, še ohranjeno in naseljeno srednjeveško mesto v Evropi. Da, prav to je stari del mesta, ki nama je jemal dih s svojim obzidjem, grajskimi stolpi, parki, celo antičnimi ostanki in premnogimi trgovinicami, gostilnami in restavracijami. Že ob pogledu nanj pa si najprej zagledal jelena, simbol Rodosa (košuta je bila na žalost na restavriranju), ki v pristanišču stoji namesto veličastnega kolosa (pa nikar ne uporabite te besede v Grčiji :) ), enega izmed prvih sedmerih čudes sveta.
Toda dovolj sem govorila jaz, naj malo govorijo še fotografije...
Samo še tole... JAZ BI ŠLA NAZAJ!!!!

Reklama za Nescafe! :p

Nescafe - in vsak del vašega telesa bo zadovoljen!

Zeleno, ki te ljubim, zeleno...

Po dolgem času sem odprla svojo 'Knjigo ljubezni', knjigo v katero sem zlivala svojo bolečino. Knjigo v kateri sem vedno znova umrla in se ponovno rodila. Knjigo... Brala sem pisma, brala sem misli, brala sem svoje življenje in ugotovila, da mi še vedno ni vseeno, da me še vedno malce boli, boli me preteklost. Preteklost, ki me je skoraj uničila, vendar me je na koncu tudi ustvarila takšno, kot sem...

... Kdo ve, mogoče boš takrat sposoben ugotoviti, da moje besede niso laž in, da je Maja v tvoji glavi le tvoja predstava... Mogoče boš ugotovil, da te imam res rada, mogoče me boš celo nehal obsojati...

... A življenje gre naprej... Njena senca je postala prevelika...

... Vem, da je vse skupaj beg iz stvarnosti, moje sanje, ki so tako resnične in tako neresnične ob enem. Vem, da je vse skupaj spust v vročo dolino naslade in, da bo vrnitev iz dneva v dan težja. Vse to vem, a se vdajam v sladke trenutke, spuščam se v brezno, ki me požira, me hoče pretentati in ujeti...

... Iskrice v tvojih zelenih očeh... Nekdo je nekoč rekel, da upanje umre zadnje in jaz bom upala. Morda boš kmalu spoznal, da te z namenom tako privlačim, da ti je z namenom z mano lepo. Takrat boš mogoče videl, da sem prava zate, da si z mano lahko res srečen...

... Pojavil si se tiho, neslišno, nepričakovano, a takoj, ko si se pojavil, si v meni vnel orkan. Z vsakim pogledom si zmanjšal mojo razsodnost. ... Ni se končalo tiste noči. Še sva se videvala in s svojimi dejanji si me razorožil vse moči, ki bi jo lahko uporabila za bitje že v naprej izgubljene bitke... Vedela sva, da igrava prepovedano igro, ki bo na koncu prizadela vse. Vedela sva, da bova morala biti neskončno močna, če se bova hotela upreti tej živalski privlačnosti, ki naju kliče, da se prepustiva drug drugemu...

... Uročil si me, spremenil si me, tvoje zelene oči so me prevzele in me uničile... Ob tebi sem se prvič počutila zares lepo, ob tebi sem se znebila vseh spon sramu in nezadovoljstva s svojim telesom. Ob tebi sem BILA lepa... Ne bom te pozabila, a ne boš pozabil niti ti mene...

... Postal si ogromen del mojega sveta. Pravzaprav te je moj svet absorbiral vase. Začela sem se po malem spreminjati... zate, za naju, to čudovito zvezo... S strtim srcem in solzami v očeh stojim pred ljudmi... stojim pred Usodo in jo prosim usmiljenja... Pogrešam tvoje zelene oči z zlatim obročem v njih... Ni bilo okoliščin, le preprosto me nisi znal, mogel, hotel... ljubiti in to tako prekleto boli!...

Vse to je pisalo moje srce, vse to je čutilo moje telo, vse to je ubijalo moj svet... Zeleno, ki te ljubim, zeleno? Ne, zeleno, ki me ubija, zeleno! Toda sedaj sem srečna, sedaj sem sprejeta, sedaj sem ljubljena in bolečina je del preteklosti... vsaj upam tako. Zeleno... ne bo te več... zeleno...

Začetek poletja...

Kako imam rada poletje! :) Šele prve polovice julija je konec, pa se je že ogromno dogajalo. Moram dat neki fotkic gor. :) Žalska noč, sestanki, piknik, ko sta Anja in Gregor diplomirala, piknik z MCC-jem in celodnevni izlet v Škocjanske jame. Veliko se je že dogajalo in bilo je lepo. :)
Avtorji fotk pa smo:
Štefan Matjaž
Anja Cencelj
Valentina Jazbec
Gregor Potokar
Maja Horvat

NAJPREJ MORAŠ BITI VŠEČ SEBI!

Pravkar sem gledala serijo Pod nožem lepote. Včasih si jo pač pogledam in danes sem bila šokirana, razočarana... K enemu izmed doktorjev je prišla pacientka, ki si je neizmerno želela postati lepa, da bi lahko spala z moškimi, kot je on (bil je razglašen za 50 najlepših moških na svetu). Nekaj časa ji je govoril, da naj se sprijazni sama s sabo in, da bi bilo preveč dela, če bi jo moral operirati toliko, da bi dejansko postala lepa, potem pa, ko je še vedno vztrajala, je postal, kar se mene tiče, prava pošast. Rekel ji je naj se sleče in mu da svojo šminko. Z njo naj bi označil njene napake, oziroma predele, ki bi jih moral operirati in on jo je porisal celo, razen njenega obraza. Ko je rekla, kaj pa je z njenim obrazom, je rekel, da mu ni pomoči. Da bo vedno grda. Ona je še vedno govorila o tem, da si želi spati z nekom, kot je on, se je na koncu odločil, da ji bo željo izpolnil. Toda kako?!
Ko je prišla k njemu, ji je rekel, naj si čez glavo povezne vrečko, da ne bo gledal njenega obraza. Da, če tega ne bo naredila, ne bo spal z njo. In, kaj je najbolj šokantnega? To, da je prasec? Ne, čeprav je prava pošast, ampak to, da je ona to dejansko storila. Dekle, kje je tvoja samozavest?!

Vem, to je samo serija, pa vendar, je res? Mar ne stremi ves svet k nekakšni idealni lepoti? Ali ne veljajo za zares lepe samo tiste ženske, ki so vitke, včasih še preveč? Ali ni lepa samo tista ženska z brezhibno postavo in tono make upa? Tista, ki se zna urediti, kot temu pravijo? To nas učijo časopisi, revije, televizija in vse ostalo. Vsi moramo stremeti k nekemu idealu. Moramo biti vitki in potem bomo lepe. Moramo hoditi v petah in nositi mini krila in potem bomo lepe. Zakaj? Kako? Kje je tista resnica, da imajo vsake oči svojega malarja? Po eni strani je to še vedno res. Vsaka ženska in vsak moški je nekomu lep, je nekomu lepa. Pa vendar, kako pogosto se pustimo podreti, vsrkati v ideale, ki jih zahteva svet. Kolikokrat sem jokala in obupovala, ker nisem vitka. Kolikokrat sem slišala svoje prijateljice bentiti čez svoj izgled. Koliko nas je že imelo diete in želelo postati 'lepi'. Lepi, kot to želi svet. Tudi jaz in najbrž bom to želela postati vedno. Vedno bom želela biti lepa za moške in tudi za ženske. Vedno bom želela biti privlačna, vitka in takšna, kot 'bi morala biti'. Pa vem, da mi nikoli ne bo uspelo. Ampak zaradi tega si ne bom nikoli poveznila vrečko čez glavo, NIKOLI! Ne bom se skrivala na plaži in se izogibala vsem pogledom. Ne bom pozabila na to, da sem lepa, pa čeprav ne tako, kot 'bi morala biti'. Ne bom povsem izgubila svoje samozavesti in imela se bom rada. In tudi ve, drage moje sotrpinke, ne pozabite na vse to nikoli. LEPE STE! IMEJTE SE RADE! KONEC KONCEV, NAJPREJ MORAŠ BITI VŠEČ SEBI IN VŠEČ BOŠ VSEMU SVETU! Če nekomu na svetu ne boste, potem že ne spada v vaš svet. ;) Pa srečno.

Po dolgem času....

Joooooj, kako dolgo že nisem pisala. Pa saj to ni nič nenavadnega zame. :) Se mi zdi, da zadnje čase nimam časa pisat ničesar, kar ni povezano z mojo službo, pa s katerokoli že. :) Hja, tako je to, če si novinar, a ne? No, bom pa sedaj kar nanizala stvari, ki jih imam v glavi...

No, avdicija je za nami. Tudi že nekaj sestankov in piknik. Mislim, da se je nabrala kar lepa skupinica. :)

Včeraj sem bila na Žalski noči in moram priznati, da je bilo fajn. :) Big foot mama so mi full všeč, pa Skočir (sej se tako piše pevec, ne?) me vedno bolj spominja na mojega kopliciranega Ljubjančana - mojega bivšega. Tisti, ki me poznate, boste tako vedlei, kdo to je. ;)

Moje frendice so šle na morje... in ni me z njimi. Zakaj? Ne vem. Pa tak rada bi šla. :( No ja, tako pač je, a ne? Bom mogla zdržat.

Sicer pa me najbolj obremenjuje moja vožnja. Tolk ur že mam, da bi mogla bit odlična, ne pa za en k... kot pravzaprav sem. šmrk. :( No ja, sej če mene vprašate nisem tolk slaba, če mojega inštruktorja vprašate... pa ne vem kako vam bo odgovoril. Največji problem se mi zdi to, da morajo moji tolko zapravit zame. :( Sem zadnjič računala kolko so že zdevali, pa me je kar stisnilo. :( Moje darilo za diplomo jih bo zelo drago stalo. :S

Nič, sedaj pa spet zaključujem in vas lepo pozdravljam v tej soparni noči. Držite pesti, da se bom čim prej z avtom sama odpeljala v sončni zahod. ;) Pa lahko noč.

VABLJENI NA AVDICIJO!!!

VABLJENI NA AVDICIJO ZA NOVO TV ODDAJO OZVEZDJE!!! Avdicija bo potekala v soboto, 24.maja, v Celjskem mladinskem centru. Prijave zbiramo na oddaja.ozvezdje@gmail.com . Uro bomo sporočili naknadno.

Me-famous person! :p

Enostavno se moram pohvalit. V 381. številki Celjana sem pristala na naslovnici, v časopisu pa je še reportaža o meni. Najprej naj se zahvalim Ljudmili za lepo reportažo, Nataši za dobre fotografije, pa tud šefici, ker me je tako izpostavla. :) Fotka mi je všeč, tiste, ki so notri, tudi. Vedno sem si po tihem želela vsaj za nekaj trenutkov postati foto model. Tokrat mi je to uspelo. Zdej pa naj nekdo reče, da ne bi mogla bit foto model. A nisem dobra?! :p

Lepe počitnice!

Hey, hey!

Evo, prvomajskih počitnic je počasi konec in moram pvoedati, da sem se imela prav lepo. :) Vse skupaj se je začelo čez vikend, ko sva z Valentino šli v Italijo in San Marino. Bilo je čudovito! :) Do neke mere tud naporno, a z veseljem bi vse skupaj ponovila. Malo mi je žal, ker je prekratko trajalo in, ker tako utrujeni, kot sva bili, nisva mogli ravno uživat v nočnem življenju Riminija, ampak vseeno sva se veliko pogovarjali, smejali... v glavnem, se imeli lepo. :)
V ponedeljek sem bila doma. Najprej mal delala, potem pa je prišla Anja naredit full dobro kosilo. :) Zvečer smo imeli najprej sestanek za oddajo, potem pa smo imeli še tako na easy žurko. Prav prijetno je bilo. :)
Naslednji dan je k meni prišel že moj lubi in pri meni ostal vse do včeraj. :) Lepo je bilo, kot bi živela skupaj. V sredo sva šla k Anji v Mb na kresovanje. Blo je prav zanimivo, pa Odon je čist luškan kuža. :) V petek sva šla v Logarsko - tokrat celo do slapa in včeraj v kino.
Evo, počitnic je počasi konec, kljub temu pa so v meni pustile sladek priokus. :) Za posladek pa bom dodala še nekaj fotk. :)
Upam, da so bile tudi vaše počitnice tako lepe in polne, pa lepo se imejte!

Vse najboljše za me! :p

Evo, pa sem stara že četrt stoletja. Točno tako, včeraj sem dopilnila 25 let. (Hvala vsem za čudovita daraila!) Bilo je prijetno. Bili smo pri meni, potem pa odšli ven žurat. Kaj naj rečem, počutila sem se skoraj tako, kot v starih dobrih časih. Sploh pa, kakor je rekel moj prijatelj Štefan, zdaj nisem nič starejša, kot sem bila predvčerajnšnjim. ;)

svega i svačega...

V bistvu se je v tem času zogdilo ogromno in nič ob enem. Zakaj pišem? Kar tako, da stresem misli iz glave na 'papir' in se bom morda počutila boljše. Pa saj ne, da je dan slab, sploh ne in ne, da bi šlo vse narobe, ampak... saj poznate tisti občutek, ko se vam zdi, da bi morali biti veseli, pa vseeno niste, morda zaradi čisto drobcenih stvari, pa vendar.
Naj začnem z veselimi novicami?
Danes sem imela izpit in naredila sem z deset. Moja trenutna povprečna ocena je 9,7. Bravo jaz, a ne? :) Lubi je bil pri meni in čeprav je zadnje dve uri predvsem spal, ga je bilo lepo imeti ob sebi. :) Danes pa sva rezervirala še morje - greva na Rodos, septembra. :) In Dunaj za en dan, s skupino Aperion. Gremo navijat in gledat pomladni Dunaj (upajmo, da ne bo sneg in mrzlo, kot je za marce zadnja leta navada ). In kaj je potem narobe?
Moja služba mi je včasih všeč, včasih pa me tako zamori, da adijo pamet. Zdi se mi, da šefica misli, da živim samo in samo za to službo in tudi, če ji rečem, da nimam časa, mi kr nalaga nove naloge in to prav tiste, ki se jih ostali otepajo. Nočem več tega!!! Ravno danes zvečer mi je napisala, da moram do jutri spet naredit takšno nalogo. Folk spraševat, ali odobravajo odcepitev Kosova. Nimam časa niti želje tega delat, ampak ona zna včasih prav ... ne bom nič rekla. Potem pa je tu še en problem. Morala bi imeti intervju in vse je bilo že dogovorjeno, zdaj pa ne dobim odgovor, čeprav bi jih mogla do danes. To zna bit full velik problem.
Gledam še, kaj se dogaja po svetu. Diskriminacije in kriminala je vedno več, namesto, da bi jih bilo vedno manj. Malo prej sem gledala 24 ur. Belski študenti neke univerze so tmenopolte uslužbence prisilili, da so iz posode jedli enolončnico kot psi, potem, ko so oni urinirali vanje. Saj so kasneje rekli, da je bila potegavščina in, da je bila notri voda in ne urin, pa vendar! Mlasi se kar streljajo med seboj. Ne mine teden zadnje čase, da v Ameriki ne bi izbruhnilo še kakšno streljanje na faksih, postajah, trgovskih centrih... Kam gre svet?!
In potem je tu še problem s Kosovim, ki ga kar ne morem prebolet. Kaj se bo izcimilo iz tega... kdo ve. Upam, da bo z mami in teto, ki sta šli pogledat Nano v Srbijo, vse v redu. Kosovo je Srbsko, kaj se imajo EU in ZDA za umešavat? ZDA hoče samo zmanjšat moč EU, le-ti pa so tako slepi, da se tega niti ne zavedajo.
Oh, bom končala. Dan se začenja, jutri bo morda boljše. :)

Kosovo je Srbija!!!

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Danes so enostransko razglasili Kosovo za samostojno. Še vedno ne razumem, kako je to sploh mogoče. Kako lahko neke druge države vzamejo neko ozemlje tretji državi kar same, brez soglasja?! Kaj, če si bodo enkrat izmislili in bodo rekli, da bo Štajerska sedaj spadala k Avstriji ali pa Istra Italiji? Bi to Slovenci dopustili? Seveda ne! To pa naj Srbi kar mirno požrejo?!
Pa, ko bi Kosovo res ostalo samostojno, bi še nekako šlo, vendar se bodo takoj priključili k Albaniji. Se tega EU in ZDA sploh zavedajo? Ali pa se morda zavedajo in si tega tudi želijo? Da niti ne govorim o tem, kam vse to vodi. Albanci so zavzeli del Makedonije, bo tudi ta prešla pod Albanijo? Kaj pa Vojvodina, nemiri so tudi tam, se bodo Madžari uprli in zahtevali tisti del Srbije? Konec koncev, če je Albancem uspelo, zakaj ne bi njim? TO NE GRE TAKO!!! Ali tisti, ki so se odločili, da bo Kosovo postalo samostojno, vedo, koliko bitk se je zgodilo tam, koliko krvi je že bilo prelite prav na Kosovu, ko so se ljudje borili za Srbe, ki živijo na tistem ozemlju? KOSOVO JE SRBSKO, ALBANCI SO SE TAM SAMO NASELILI IN GA SEDAJ PREVZELI. Prekleto dobro se spominjam našega družinskega prijatelja iz Srbije. Je poveljujoči vojak, ima visok čin, ne vem kateri, in med vojno v devetdesetih se je boril na Kosovu, da so Srbi na tistem ozemlju lahko ostali, da so lahko ostali sploh živi. Spominjam se njegovih muk po vojni, ko se je zvijal v postelji in ga je pri 40. stopinjah tresla mrzlica. Imel je travme, privide, kričal, norel... in veste kako se je ta bolezen imenovala? Kosovski sindrom!!! Dobili so ga mnogi vojaki, ki so se tam borili za Srbijo, ki so se borili za svoje sorojake v neznosnem mrazu in se bojevali s puškami in ubijalci. In čemu?! Za nič!!! Za to, da bo Kosovo zdaj albansko?! Ker to bo, verjemite mi, ne bo samostojno, prešlo bo pod Albanijo in to kmalu.
Koliko nedolžnih bo še umrlo za to? Prepričana sem, da se bo zgodila civilna vojna. Pravzaprav se je že začela. Napadi z granatami, bombni napadi, demonstracije, bolj ali manj mirne in samo stopnjevalo se bo.
Nič nimam proti Kosovskim Albancem. Z enim izmed njih sem celo hodila in mami mi to očita še dandanes. Še danes mi je rekla, ko smo gledali dogajanje okrog Kosova, ko sem rekla, da poznam nekoga, ki je tam skakal in se veselil, da je Kosovo zdaj 'samostojno', ja, to so tvoji prijatelji. Pa ne z lepim tonom, o ne. Toda tako to ne gre. Ne moreš kar vkorakati v neko državo s prstom na zemljevidu in ji odvzeti neko pokrajino. In povejte mi nekaj, če bo Kosovo samostojno, zakaj potem vsepovsod plapolajo ALBANSKE zastave?
KOSOVO JE SRBIJA IN TO BO VEDNO TUDI OSTALO, pa naj ti politični ničvredneži naredijo karkoli. Upajmo samo, da bo ostalo srbsko v miru in ne v nemirih.

'Dvajsetintolik...' (iz maila)

.. za vse nas, ki smo "dvajsetintoliko"....

Imenujejo jo ''kriza prvega četrtletja''. Začenjaš se počutiti negotovega,
sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se ustrašiš, ko se zaveš, da
ne veš niti, kje si sedaj.

Začneš se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš ali, ki
ti morda niso všeč.

Začneš se zavedati, da je tvoj krog prijateljev veliko manjši kot pred
nekaj leti...

Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati
urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd. in
vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
Multitude niso več ''tako zabavne'' ... včasih so ti celo odveč. In
pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedati, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi
kljub vsemu, niso bili tako posebni.

Zaveš se, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel
za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so
nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.

Smejiš se z večjo voljo, vendar jokaš z več solzami, z večjo bolečino.
Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel
toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo in se
vprašaš, zakaj ne moreš spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se že poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi
se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi siguren, če se želiš in, če
si se pripravljen vezati za celo življenje.

Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s
prijatelji, o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejeti odločitve.
Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirati, napiti se ga in se
delati idota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže
kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.

Gledas svoje delo in mogoce nisi niti priblizno tam, kjer si si
predstavljal, da bos. Ali pa si isces sluzbo in ves, da bos mogel zaceti na
dnu, kar te rahlo strasi.

Iz dneva v dan se poskušaš razumeti, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje
mnenje postaja vse močnejše. Vidiš kaj delajo ostali in opaziš, da jih
ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so
zate sprejemljive in nesprejemljive.

Na trenutke se počutis super in nepremagljiv, drugič ... sam, s strahom in
zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijeti preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti kot iti naprej.

Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... za tvoje življenje. In
medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želis sedaj le držati korak
z njo.

Mogoče se ne zavedaš, da se vsi tisti, ki beremo tale mail, z njim
identificiramo. Vsi imamo ''dvajsetintoliko let'' in bi se včasih radi
vrnili na 17-18.

Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, na tranziciji, z zmedo v glavi
...vendar VSI pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne
smemo izpustiti zaradi svojih strahov ....

Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili
včeraj stari 18? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30! Tako hitro????

DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI. Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.

Pregled leta

Danes sem menda prvič, od kar imam blog, šla skozi vse poste, ki sem jih napisala. Ja vem, veliko dela sem si naredila. :) Med prebiranjem postov pa sme opazila, da sem o letu 2006 napisala, da je bilo res slabo in, da upam, da bo leto 2007 toliko boljše. In veste kaj, res je bilo! :) Prav zaradi tega sem se odločila, vzela svoj Dnevnik v roke, iz njega pa bom prepisala prav vse lepe stvari, ki so se mi v letu 2007 zgodile. To bo moj pregled leta in moja zahvala Vesolju, Usodi ali meni sami, da je bilo leto 2007 lepo.
- Počela sem veliko stvari, ki jih do leta 2007 še nisem; delala na radiu, imela oddajo na radiu, redno pisala za časopis, posnela film, se preizkusila kot igralka in scenaristka ter trenirala orientalske plese
- Diplomirala sem z 10 in se vpisala na magisterij
- Šla sem v Tunizijo in skozi leto imela kar nekaj prijetnih oddihov
- Osebnostno sem zrasla
- Z Gregorjem sva praznovala že 2. obletnico

Z gotovostjo lahko rečem, da je bilo leto 2007 lepo leto, predvsem pa leto sprememb. Upam, da bo leto 2008 vsaj toliko dobro. :)
Bodite zadovoljni s sabo in svet bo zadovoljen z vami. ;)

Pa smo že vkorakali v novo leto...

Pa smo že zakorakali v novo leto. Vsi tisti, katerim še nisem čestitala (in teh vas najbrž ni več veliko :) ), želim srečno novo leto oz. Happy new year if you are maybe from foring country ;)! Želim vam veliko sreče, ljubezni, nasmehov, poljubov in lepih trenutkov. I wish you a lot of luck, love, smiles, kisses and beautiful moments! Največ pa tistega notranjega miru in zadovoljstva s samim seboj. But moste of all, a lot of inner peace and content with your self. Ampak dovolj mojih želja... Rada bi napisala tudi nekaj o svojem Silvestrovanju.
Čeprav sem bila v zadnjem tednu že na koncu z živci zaradi različnih okoliščin, se je vse lepo končalo. :) Bilo nas je okrog 10, malo več, če prištejemo še moja starša in Naca, šefa gostilne, ki nam jo je nesebično, za precej nizek znesek, povsem prepustil (no, tisti del, kjer ni bilo šanka ;) ), pa še vse smo lahko s sabo prinesli. :)
Imeli smo se lepo in čeprav sem precej pila, to ne pravim kar tako. Spomnim se, da smo uživali. :) Pijača, hrana, pin-ponk, fuzbal, sprehodi, malce plesa, predvsem pa odlična družba (čeprav sem nekatere mal pogrešala) in pravijo, kakor se imaš za Silvestrovo in 1.1., se boš imel vse leto. Torej bom obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi, mal večkrat bom pijana, kot po navadi :p , mal manj bom plesala :(, hodla bom v kino in večino leta bom en malček zaspana ali pač polna energije, eno od obojega, vmesne variante ne bo :p. Kar lepo leto me čaka, a ne? ;) Sicer pa... sej so tud moje nove tarot karte tako napovedale. Pa srečno tudi vam!:)

P.S. Pripenjam nekaj slikc, ampak, ker nikjer nismo vsi skupaj, jih bom dala pa mal več, da se bodo vsi videli (no, skor vsi). :)