Danes sem bila na Altermedu. Mislila sem že, da mi letos ne bo uspelo pokukat na ta, meni najljubši sejem, pa so se zvezde in planeti poklopili, in mi je uspelo. :)
Tisti, ki poznate Altermed veste, da se tam odvijajo tudi razna predavanja in 'poizkušnje' meditacije, sproščanja, joge... vsega, za kar se pač razstavljalci odločijo, da bodo predstavili. In danes sem se prepustila sproščanju z glasbo. Šlo je za obliko sproščanja, kjer nas je vodja vodila skozi odpuščanje vsega slabega, kar se je zakopalo globoko v nas. Vsega slabega, kar smo doživeli, vseh slabih ljudi, ki smo jih spoznali in vseh groznih trenutkov, ki smo jih zakopali nekam globoko v svojo bit. Bila sem presenečena, bila sem vzhičena... Pred očmi so se mi prikazovali žalostni trenutki, ki sem jih sicer doživela, vendar sem jih nekako odmislila in mislila, da me niso zaznamovali. Trenutki, ki se mi še sedaj ko pogledam nanje iz daljave, ne zdijo tako grozni, saj se mi je zgodilo še veliko bolj groznega, pa vendar se zavedam, da so me očitno prav ti najbolj zaznamovali in spremenili. In vodja je rekla, da so se morali zgoditi, da se moramo zahvaliti, da so se zgodili, zato...
Hvala S., da si me prizadel in me na hitro odpravil. Me pustil čakati samo, osamljeno in osramočeno na meji. Če ne bi storil tega, te ne bi nikoli uspela izbirsati iz svojega življenja.
Hvala D. za tisto grozno noč v Tivoliju, ko si me šokiral in pokazal, da nekateri moški na ženske res gledajo samo kot na seksualne objekte. Prav si imel, ko si rekel, da mora zdaj vsak po svoji poti. Zdaj sem na svoji poti, brez tebe in tebi podobnih, zato ti hvala.
In hvala P., da si me prizadela in mi pokazala, da tudi najboljši prijatelji to včasih niso, in da prepogosto podajamo vse svoje upe, vso svojo ljubezen, napačnim osebam. Morda mi bo to pomagalo, da bom previdnejša, samostojneša... čeprav ranjena in razočarana.
In še nekaj sem spoznala na tej poti, na katero sem se podala danes. Spoznala sem, kdo so ljudje, ki me imajo radi. Kdo so tisti, ki jim lahko zaupam. Zato ati, mami, Edi, Anja, Vali, Ivana, Samuel in Štefan, hvala ker ste. In hvala Gregor, moj ljubi, ker si bil tam, da si mi podal roko in mi stal ob strani na tej poti. Globoko v meni si, zato si bil moj vodnik v neznano, v to sem prepričana.
Včasih se je dobro spustiti na takšno pot. Skrivnostno, nenavadno, bolečo, vendar čudovito pot, ki te pripelje... do tebe, tebe samega. Kajti sprejela sem sama sebe in vsaka senca mene, ki sem bila v preteklosti, me spremlja še danes. Vsaka senca mene, me je ustvarila takšno kot sem, je ostala del mene in zato ... zato, sem se lahko sprejela in sama s seboj zaplesala na travniku.
Morda se vam moje pisanje zdi zmedeno, čudno, nerazumljivo... toda, ko boste sami šli na to pot in morda tudi, če me zares poznate, boste razumeli...
