V NAROČJU ANGELA

Tam v zatemnjeni sobi,
polni dima sveč,
trepetala sem v noči,
noči polni zvezd.

Tam nekje na mizi,
je kozarec stal,
prt, nacejen z vinom,
pa je le kapljal.

Pesem je donela,
iz kota polnega prahu,
vhodna vrata pa odprta,
so zijala iz mahu.

Jaz sem le sedela,
v toploti nog
in opazovala
razkazovanje vlog.

Takrat sem pa spoznala,
da prevzeta vsa,
duška sem si dala,
v naročju angela.

( Tudi to je ena mojih pesmi. Moja subtilna duša ( kot jo je poimenoval nek pesnik v pismu, ki mi ga je poslal ), je vedno stremela k temu, da bi poleg čustev v pesmih prikazala tudi sliko. Upam, da si prizor lahko predstavljate, kajti prav prozor v moji glavi je ustvaril pesem... )

SAMOTA

Noč je zagrnila svet,
prevzela je poetov cvet,
vase me je ujela...

Tako sem sama, osamljena,
sem res tako daleč od tvojega srca?

Sanjam in želim,
tako trpim,
svojih misli se bojim.

Samota me uničuje, močno boli,
moje srce, moje telo, moje vse...hrepeni.

Ustnice drhtijo mi,
tako želijo, da bi se jih dotaknil ti,
čeprav si tak, kakršen si.

Na glavo si mi svet postavil,
čas si za nekaj trenutkov ustavil.

Nisi popoln, nisi čudovit,
pa vendar si zame kot ulit,
tako želim si tvoje bližine, ko samota ubija....

( Preteklo je že kar nekaj let od kar sem napisala to pesem. Napisala sem jo nekomu, ki mi je bil vse 2 leti, čeprav je z mano ravnal tako, kot je. Njegove črne oči so me prevzele in me za dolgo ujele, šele ko je preteklo mnogo časa, sem spoznala, da se je z menoj samo igral, čeprav me JE ljubil na svoj čudni način. Toda to je moja preteklost, to je nekaj, kar me je sooblikovalo, zato sem srečna, da je nekoč obstajal v mojem življenju. )

HOTELSKA SOBA ( Moby dick )

Još pada kiša,
Beograd tone
sumorni dan, ko miran san,
sečanje na tebe
u prošlost zove,
bio je kišni oktobar.

Rekao si dođi,
čekam te na uglu,
treba mi malo razumevanja.
Tako je hladno,
drži me za ruku,
sudbina me slomila.

Hotleska soba i prvi put
tvoje usne su mi raj otvorile,
samo su kapi jesenje kiše
na naš pozor kucale.

Hotelska soba
u kojoj ljubav
zabranjena z grehom miriše.
Ljubi me nežno, i za sutra,
možda sada i nikada više

Bila sem gladna tvoje duše
i tvoga tela nemirnog.
Gledam snove kako se ruše
i ništa više nemam od tog.

Rekao si dođi,
čekam te na uglu,
treba mi malo razumevanja.
Tako je hladno,
drži me za ruku,
sudbina me slomila.

Hotelska soba i prvi put
tvoje usne su mi raj otvorile,
samo su kapi jesenje kiše
na naš pozor kucale

Hotelska soba
u kojoj ljubav
zabranjena z grehom miriše.
Ljubi me nežno, i za sutra,
možda sada i nikada više.

( Včasih se mi zdi, da je bilo to tako davno, nekje daleč v preteklosti, v drugem življenju. Sspet drugič pa se mi zdi tako blizu, kot, da se je vse zgodilo včeraj. Spomini so včasih tako zahrbtni... zdijo se ti lepi in to tudi so, vendar v sebi nosijo neko grenko sladkobo. Ampak preteklost je pač preteklost in dovolila ji bom živeti naprej.
Obstaja oseba, ki dobro ve zakaj je napisan tale izliv pod tole pesmijo z zanimivim besedilom, a ta oseba tega bloga najbrž nikoli ne bo videla. Če pa le, pa upam, da se bo nasmehnila ob misli na tisto sladko preteklost, ki je nekje daleč, pa vendar včasih tako zelo blizu... )

VIHAR ( Oton Župančič )

Pogledal ji je v oči
in ona se ga je zbala,
kot bilka je vztrepetala:
"Živ ogenj so tvoje oči!"

"Živ ogenj so moje oči,
ker je zunaj vihar nocoj...
Sem k oknu stopi z menoj,
poglej jih, demone noči!"

Pred njima kostanji ječijo,
vijo se nad vodo,
nad njimi oblaki gredo
čez mesto, temno melodijo
pojo...

Čuj-tresk!-"Zdaj poglej
skozi mrežo vej:
teh stolpov ponos - kot smeh kljubujoč
kipe, izzivaje viharja moč.

O vidiš, o čutiš ta divji upor,
kipeč navzgor?
O,devojka - zdaj,
zdaj veš, zakaj
živ ogenj so moje oči?!"

"Živ ogenj so tvoje oči,
ker je v tebi vihar nocoj.
In-ker sem jaz tvoja nocoj
in, ker si ti moj nocoj,
živ ogenj so tvoje oči."

Ta hip
vzplamenel je kres od strmih nebes,
obsinil je ostro dvoje teles

kot kip...

I LIKE THE WAY

Somewhere inside my evolution

Karmically I seek retribution

Looking for love in physical beauty

Desire is the drug of the bourgeoisie

And now I try to intellectualize

Like a glimmer of good in a bad man's eyes

I am consumed by the flesh haunting me

I know temptation taunts the empty

So pour your self over me
Until there's nothing left to see, yeah yeah

Because I like the way you move in the dark

I like the tension, the tension and the spark

The decadence of giving into desire

Creates such entropy within

Looking for love in spiritual faces

Blind to the art of fabrication

I'm like a baby sucking mama's milk

Want to drink my fill and then some

Leave me alone

I always thought I was better than this

But temptation tempts the temptee

Pour yourself over me

Until there's nothing left to see, yeah yeah

Oh, because I like the way you move in the dark

And I like the tension, the tension and the spark, oh

Because I like the way you move in the dark, oh

You know I like the tension, the tension and, the tension and the spark, oh

This physicality

Shifting me chemically

Such power over me

It's just desire

I know it's treachery (shifting me chemically)

I know it's just skin deep (such power over me)

I know I should resist

I'm just too tired

Too tired

There's just one thing missing

One thing missing here is

Love

I like the way you move in the dark

I like the tension, the tension and the spark (so pour yourself over me)

You know, I like the way you move in the dark (so pour yourself over me)

You know, I like the tension, the tension and, the tension and the spark

So pour yourself over me

(There's just one thing missing)

(One thing missing)

Until there's nothing left to see

(There's just one thing missing)

(The tension and the spark)

(One thing missing)

(So pour yourself over me)

There's just one thing missing

One thing missing

(So pour yourself over me)

(I like the tension, the tension and the spark)

(There's just one thing missing)

One thing missing here is...

Love

Nočno blebetanje

Evo, pa sem še jaz naredila svoj blog. Danes sem gledala bloge svojih prijateljic in se na mah odločila... Morda so kakšni delci podobni blogom teh prijateljic in upam, da ne bodo jezne zaradi tega, toda predlagam jim, da naj na to gledajo drugače... Draga moja, ti si mi bila navdih. ;)

Vse to so šele začetki, ko se bom naučila ravnanja s to svojo posebno internetno stranjo, bom najbrž določene stvari spremenila, do takrat pa je vse tako, kot je.

Nič, naj bo dovolj. Noč je že pozna in se bo kmalu prevesila v jutro, postelja pa je tako topla in samo korak stran od mene. :)

Naj nam nočna vila nameni prijetne sanje, postelja pa dolgo spanje. Pa lahko noč!

KO PRIDE OSAMLJENI VEČER

Pridejo večeri, ko ti je enostavno dolgčas. Tema se bliža in somrak diši po sveže pokošeni travi. Večerni zrak je tako… začinjen. Pogledaš v nebo in pričakuješ, da boš ugledal luno in možiclja, ki biva tam gor in res … on te le redko izneveri. Pomaha ti, se ti nasmeji, potem pa gre mahat naprej in pozdravljat vse ostale izgubljene duše, ki zrejo v nočno nebo. Takrat… takrat se zaveš, da si v bistvu osamljen. Zaveš se svojega malega sveta, v katerem je nekaj malih velikih ljudi, a ko ti gredo po svoje, si ti tisti, ki ostaneš sam. Nikogar ni, da bi ti blažil rano, ki jo povzroča občutek osamljenosti, nikogar ni, da bi brisal kapljice krvi, ki po tihem tečejo iz tvojega srca. Ljudje okrog tebe so se spremenili ali pa si se spremenil ti, kdo bi vedel, toda konec koncev ni tam nikogar, ki bi ti prišel v pozdrav, razen majhnega možiclja na luni.

Spomniš se svojih prijateljev, prav tistih, ki te že leta in leta spremljajo, a v tistem začinjenem večernem zraku začutiš, da se počasi oddaljujejo. Pojejo tiho pesem v slovo in hočeš nočeš zapoješ z njimi. Vedno si se pridružil njihovi pesmi, pa naj je bila še tako žalostna in zdaj se moraš pridružiti tudi tej, ki z nežnimi, tihimi notami zarezuje v rano vse globlje. Kislo se nasmehneš, jih v mislih objameš in dahneš nežen poljubček na njihove obraze. V bistvu se zavedaš, da je to slovo, toda kot dober prijatelj jih spremiš na njihovi poti v neznano in upaš, da bodo našli spet nazaj domov. Tukaj, pri tebi, jih bo namreč vedno čakal topel žareč ogenj, ki jim bo kazal pot in jih pogrel, ko in če se bodo zmraženi od ponorelega sveta in vse bolečine, ki ga oddaja, vrnili k njemu.

Solza se utrne iz očesa in slana steče po vročem licu. Ostal boš sam…. Pomahaš še enkrat možiclju na luni, ki se še vedno tako navihano smeji, potem pa zapreš okno. Naj se ta začinjeni, žalostni zrak vsaj malce potrudi, da pride do tebe.