In tridesetka bo tu...

Ja, že celo večnost nisem pisala bloga. Že več kot leto dni. Zato je skrajni čas, da nekaj napišem. Le kako ne bi, ko pa se je v tem času nabralo toooooliko sprememb v mojem življenju.

Naredila sem izpit za avto - ja, končno mi je uspelo. Magistrirala sem - res sem se namatrala. In še največja, najhujša sprememba... Mojega dragega atija ni več. :(

Nekako skušam zablokirat vse misli, ki jih nabiram v sebi. nočem razmišljati o tem, kako ga pogrešam. Kako si ga želim še enkrat objeti, videti, slišati... Bila sem atijeva punčka in to bom vedno ostala, pa čeprav mojega atija ni več. Jokam ne več veliko, samo skoraj vsak dan poljubim njegovo sliko. Občasno posedam na njegovem grobu in se na glas pogovarjam z njim. Ljudje me čudno gledajo... pa naj me. To je moja vez z njim. Tako je še vedno v mojem življenju. Vendar je hudo, zelo hudo... Edina svetla plat pri vsem tem je, da nimam obžalovanj, saj sem vedno vedela, kako me ima rad, in on je vedel, kako zelo imam jaz rada njega. Spet se bova srečala v enem od naslednjih življenj in se imela rada. V to sem prepričana.

Pa še ena sprememba je. Tale post pišem še zadnjič kot dvajsetletnica. Ja... dvadesete gazim, kakor poje Milena Čeranić. Jutri bo dvojko nadomestila trojka. Stara bom trideset. Tolikokrat sem že slišala, da je trideseto leto pri ženski velika prelomnica. Kot, da bo sedaj vse drugače, kot da bo jutrišnji dan čisto drugačen od vseh ostalih, in vsak naslednji popolnoma drugačen od vseh minulih. Samo zato, ker bom stara trideset. Pa ne bo! Toliko trideset in več letnikov je okrog mene, pa nihče ne živi veliko drugače od mene. Imam stanovanje, imam šolo, nekako imam tudi službo, otroka si (še) ne želim. torej imam vse, kar bi naj imela pi tridesetih... menda. Še vedno se mi žura, še vedno bi hodila okrog, se družila in bila otročja... in veš kaj?! Še vedno bom!

Ja, priznam, da čisto vseeno pa mi vendar ni zaradi te tridesetke...

ampak tudi konec sveta ne bo zaradi tega, ker bom trideset. Še zdaleč ne. Jutri bo vse enako kot včeraj, zato bom pri tridesetih še vedno enaka kot pri dvajsetih in zato tridesetka ni noben bav bav. Edino kar zares obžalujem je to, da moje tridesetke ati ne bo in ni dočakal. Žalostno in pusto bo brez njega... ampak bom živela, živela kot sem pri devetindvajsetih. K vragu s tidesetko torej! Pa nič slabega ne mislim s tem... hudič zna namreč biti tudi zabaven. ;)

Novo življenje, novi spomini?

Po dolgem času sem pregledala bloge 'mojih' punc in videla, da vse pišejo o novih stvareh, ki so se zgodile. To me je vzpodbudilo, da je prav, da tudi sama kaj napišem, pa čeprav nimam veliko pisati. :)

28. decembra se je začelo novo življenje, samostojno življenje, odraslo življenje... Moj sindrom Petra Pana je še vedno živ, toda morda se počasi spreminjam v Wendi. Rada imam izgubljene dečke, avanture in čudežno drevo. Verjamem v vile in se rada podim po deželi Nije s Petrom Panom, toda zavedam se, da je potrebno poskrbeti tudi za življenje. Da je potrebno prevzeti odgovornost za svoje življenje in svoja dejanja, da je potrebno malce odrasti... vendar samo malce. :)
Z Gregorjem sva si ustvarila svoje gnezdece v lepih barvah in toplina je v njem. Ni vse blesteče in lepo, toda tako niti ne more biti. V življenju so vedno ovire in vsakič, ko jih premagamo, zrastemo.
Še vedno delam na Celjanu, začela sem delat na liniji 090 in sedaj se odločam še za dodatno spremembo. Bi, ne bi, da, ne... začarani krog, v katerem človek nikoli ne ve ali se je odločil prav in kaj mu bo to prineslo. Toda odločiti se je treba...

In tako ostajam Wendi, razpeta med 'normalnim' svetom (pa še kako daleč od normalnega je...) in deželo Nije. Tako je morda še najlepše... izgubiti v deželi Nije bi se morda namreč bilo lepo za kratek čas, potem pa bi izgubil sebe in s tem izgubil svoj svet...
Pa pojdimo novim dogodivščinam naproti...

Happy, happy summer! :)

Poletje se bliža h koncu. Noč je in ob šipo že udarjajo težke kaplje. Jesen prihaja, poletje pa pušča samo spomine. Toda kako lepi... sladki... so ti spomini. :)

To poletje j bilo čudovito, polno lepih trenutkov v družbi ljudi, ki so mi (p)ostali najbližji. Že prvi poletni dnevi so me s puncama odpeljali v Koper na prvo poletno kopanje. Obiskala sem Gardaland s skupino prijateljev in se imela čudovito. Z Gregorjem sva odšla v Radence in imela zelo lep jesensko-poletni vikend. Jesensko-poletni pravim, ker je bil avgust, vendar je bilo vreme jesensko. :) Z družbo smo se odpravili šotorit v Vrsar in tudi to doživetje je bilo prav lepo. Potem pa sva se z Gregorjem odpravila še na Kreto, kjer sva se imela čudovito. :)

Za konec poletja pa me je čakalo še eno prijetno presenečenje. Z Gregorjem sva dobila stanovanje. :) Vselila se še nisva in se ne bova še nekaj časa, vendar začela sva graditi svoje življenje. Tega se veselim in bojim ob enem.

Potem pa je bilo tu še veliko lepih, neprespanih, norih dnevov in noči.

Da, to poletje je bilo čudovito! Sedaj pa ostajajo spomini in upanje, da bodo tudi ostali deli leta tako lepi. :)

Pa je le ratalo... :)

Danes je minilo malo več kot leto dni, od kar sem spremenila način prehranjevanja, pa sem preverila rezultate.
Jeeeeej, full sem vesela. :)

Šlo skoraj 15 kg.
Po centimetrih pa... nekateri rezultati so zeloooo zadovoljivi. :)

pod pasom: 11,5 cm
boki: 16 cm
zadnjica: 10 cm
stegna: 7 cm

Ni slabo, a ne? :)

Rada imam pomlad!!! :)

Ellow everybodey - kot,da to še kdo bere. :P

Evo, pa sem spet leto starejša, ampak še vedno mlada. ;) Drugače pa uživam v teh dneh. Srečna sme, polna energije (večinoma:) ), dogaja mi, razganja me... Upam, da bo trajalo.

Vsem skupaj en lep pomladni pozdrav!!! :)

Leto 2010

Ob koncu leta je čas, ko se je dobro ozreti nazaj in srečati leto, ki je minilo. Sprejeti tisto, kar je bilo slabega in upati, da se je zgodilo z dobrim razlogom. Slaviti tisto, kar je bilo lepega in upati, da bo naslednje leto še več takega. Toda, da ustvariš bilanco, je treba leto prečesati navzgor, navzdol in počez.

Moje leto 2010 je bilo daleč od dobrega. Življenje me je postavljajo pred težke preizkušnje, tako tiste tavelike, kot tiste malenkosti, ki ti samo pokvarijo dan ali vzamejo nekaj ur spanca.
Pomlad je bila težavna. Nana je bila bolna in mami je ves čas hodila v Srbijo. Bala sem se, da se bo še ona zlomila. Toda naša agonija z Nanino boleznijo ni trajala dolgo, saj smo jo maja za vedno izgubili. Tako sem ostala brez vseh starih staršev in kdo ve, kdaj se bom še vrnila v Srbijo. Isto pa ne bo nikoli več.
Še ni minilo veliko časa, ko nas je avgusta zadela druga težka novica. Ati je zbolel, hudo zbolel. Bali smo se, če bo sploh preživel. Nekaj mesecev je ostajal v bolnišnici. Najprej v Celju, potem v Ljubljani in nato spet v Celju. Na koncu smo ujeli drobno lučko na obzorju, saj so v bolnišnici sklenili, da mu bodo odobrili posebno zdravljenje, na katerem je še sedaj in čeprav je daleč od zdravega, je veliko boljše. Nikoli več ne bo zares zdrav. Nikoli več ne bo mogel tako intenzivno igrati pink-ponka, kidati snega ali voziti dolge kilometre. Toda želim si in verjamem, da bo lahko spet kdaj odšel na morje, v toplice, še kdaj delal, če ga bo to veselilo, in dokaj normalno živel.
Vse leto sem se ubadala z magisterijem in praktično nisem prišla nikamor, ker mi je mentorica ves čas zavračala dispozicijo. Potem pa so jo zavrnili še na faksu zgolj zato, ker jim ni bil všeč naslov, in ker se jim je zdelo, da sem se preobsežno lotila zadeve. Zdaj moram začeti spet na novo, a upam, da mi bo uspelo kmalu.
Prav tako v avgustu pa je prišlo še do velikih sprememb v službi. Tudi vse leto poprej so se spremembe začenjale in nekajkrat sem že želela oditi. Vendar sem ostala. Tudi po novem vodstvu sem ostala. Vendar ne vem, kako dolgo še. V službi namreč že dolgo ne delam več iz veselja, temveč predvsem ali samo zato, da bi zaslužila.
Potem pa so bile tu še malenkosti, kot so slabo vreme na vseh izletih in dopustih, neizpolnjeni načrti in podobne stvari, za katere ni vredno izgubljati preveliko besed, ker so toliko manjše, kot tiste preizkušnje o katerih sem pisala prej.

Toda kot sem zapisala na začetku, je treba biti hvaležen tudi za dobre stvari, se spomniti nanje. Zato sem hvaležna. Hvaležna sem, ker je bilo leto 2010 tudi leto potovanj. Videla sem kar nekaj sveta in uživala v dogodivščinah.
Hvaležna sem za zvezo z mojim lubijem, brez katerega si življenja ne znam več predstavljati. Res ima zlato srce in čudovito dušo, predvsem pa je najina zveza polna zaupanja, iskrenosti in brez omejevanj. Res zdrava zveza.
Hvaležna sem, ker sem končno do konca pretipkala in (skoraj) uredila svoj prvi roman, in ker sem več brala.
Hvaležna sem, ker sem po več letih spet srečala nekoga, ki mi je nekoč pomenil ogromno in sem tudi v tokratnem najinem srečanju uživala. Pa čeprav je na koncu dobilo grenak priokus.
Hvaležna sem, predvsem pa ponosna, ker sem uspela izgubit 10 kg in verjamem, da jih bom še več.
Predvsem pa sem hvaležna, ker so te velike preizkušnje še bolj zbližale mojo družino.

Leto 2010 se torej končuje in resnično upam in verjamem, da bo naslednje veliko boljše. Brez težkih preizkušenj in velikih težav. Če pa se to ne bo zgodilo, bom pač morala še enkrat stisniti zobe in ostati dovolj samozavestna, dovolj pogumna in dovolj močna, da bom tudi to prebrodila. Pravijo, da za dežjem vedno posije Sonce in jaz jim verjamem.

Za konec pa še, srečno novo leto, moji prijatelji. Brez vas bi bilo še težje. Hvala, ker ste!

Blessed be...

Naj bo današnji dan prežet s pozitivno magijo polne lune in zimskega solsticija.
Ther's a little witch in every girl...

BLESSED BE....