Jeeeej!

Sej vem, mogla bi delat seminarske, ampak morem tole napisat... Včeraj je bila predpremiera našega filma Veriga Usode in bilo je noro!!!! :))) Dvorana je bila nabito polna, ljudje so bili navdušeni nad filmom ( le zakaj ne bi bili, če smo pa naredili vrhunski film :p ), prišli so moji frendi, moj lubi, moja familija... vsi!!! In imela sem se čudovito. :) Bil je smeh, bilo je veliko čustev in čisto malo nervoze. :) Večer pa se je zaključil s težkimi debatami. ;) V glavnem, film si morate ogledati in to vam bodo rekli vsi, ki so ga videli. :) Režija in kadri... Alen, ti si res čarovnik! Kamera, zvok, svetloba... bravo fantje - Jernej, Žiga, Robi. :) In bravo jaz. ;) Baje sem odlično igrala, čudovito pripovedovala in naredila enkratno zgodbo. Pa jst ja vse znam. :p Hecam se mal. :) Ampak to, kar bom zdaj napisala ni hec... vabljeni, oglejte si našo mojstrovino, ne bo vam žal! :) Do naslednjega filma... ;)

R.I.P. dedek

Kmalu bo minilo že 10 let, od kar je moj dragi dedek umrl. Deset let!!! Kako čas hitro mineva. Slikovito se še spominjam poznih večerov, ko sem bila pri Deki in Nani kot majhna deklica in je Deka, tako sem klicala svojega dedka, primaknil stol k moji postelji in mi pripovedoval pravljice. Najraje mi je pripovedoval pravljici Snežko Belič ( Snežko Snežak ) in Pepeljugo ( Pepelko ) in jaz se ju nikoli nisem naveličala. :) Če bi lahko, bi ju poslušala še danes. Ampak najbolj boleč, bridek spomin je... Pred dobrimi desetimi leti je dedek zbolel. Zbolel je v glavi in nekaj časa je bil zmeden, celo malo nor, če se tako grdo izrazim, toda potem se je nekaj zgodilo in njegova glava je postala spet bistra. Takrat me je poklical. Prosil me je, naj pridme k njemu, da me želi videti. Sama sem bila takrat v osmem razredu, sredi pouka... Rekla sem mu, da ne morem, da bi rada, vendar imam šolo, predvsem pa ne morem priti sama v Šabac, tako mlada že ne. Bilo mi je hudo, a sem kmalu pozabila na to. Čez nekaj dni pa... odpovedalo mu je telo in čez dva dni je bil mrtev. Še sedaj, ko pomislim na to, prav ta trenutek, so se mi oči napolnile s solzami. Nisem mu izpolnila zadnje želje. Vem, da mu je nisem mogla, pa vendar... boli me, hudo mi je...
Deka, bil si čudovit človek! Rada te imam in nikoli te ne bom pozabila. Srečava se spet... v naslednjem življenju.

The witch! :)

Pred kakim mesecom sem naredla to montažo, zarad nekega članka. Men je full všeč. Sem prava čarovnica. :P

Spomini

Spomini... Zadnje čase me spet pogosto preplavljajo. Ravno sem prebrala en post na blogcu moje prijateljice in ta me je spodbudil, da izlijem nekaj svojih misli na 'papir'.
S svojim lubijem sem srečna, resnično srečna. Najboljši fant je, kar sem jih kdaj imela in v več kot dveh letih sem z njim manj trpela, kot z ostalimi v borih treh mesecih. Zlat je, sweet, res moj, pa vendar... spomini so še nekje v meni. Včasih se sprašujem, kaj če... Kaj bi se zgodilo, če bi se moje prejšnje zgodbe drugače zaključile?
A. niti ne pogrešam več preveč. Bil je zmeden fant, ki morda še danes ne ve, kaj bi rad. Nisem ga videla že celo večnost in čeprav bi me veselilo, če bi ga videla spet, mi to ni nujno. Je grenko sladek spomin in nora posteljna dogodivščina. Zelene oči in nenavadna osebnost... tam nakje v preteklosti.
Zadnje čase se pogosto spomnim tudi na S. Čeprav je bil največji prasec od vseh in je vse naredil, da sem se le slabo počutila v svoji koži, bi ga rada nekoč spet videla. Rada bi vedela, kakšno je njegovo življenje sedaj. Je postal uspešni nogometaš? Iskala sem ga na netu in našla... nekje v upravi romske politike v svojem kraju je. Zanimivo, kje je pristal. Bi me prepoznal? Bi me pozdravil ali pa bi šel samo mimo mene, kot da nikoli nisem bila del njegovega življenja, kot da se nisva nikoli srečala? Prvega ne pozabiš, v to sem prepričana in tudi jaz ga ne bom pozabila. Le kje so lažnive temne oči?
T. ... videla sem te pred kratkim. Prišel si, kako je to mogoče?! Vedno si bil čuden in vedno, prav vedno, si bil nepredvidljiv. S tabo se lahko pogovarjam o vsem in čeprav si tako samosvoj, si v resnici še vedno malček moj, čeprav zares moj najbrž nisi bil nikoli. Ne bom pozabila tvojih besed... Maja, jaz sem star, prestar sem zate. In, če nisi? Nikoli ne bom pozabila besed... Vem, neumen sem. Odhajam in, ko boš enkrat postala slavna osebnost in to, verjemi mi, nekoč boš, se bom tepel po glavi, zakaj sem te izpustil. Lepa si, inteligentna, vse, kar mora dekle biti, pa vendar... Ja in kaj pa vendar? In tvoje besede v mrzlem jesenskem popoldnevu, ko sva se srečala po dolgem času... Saj veš, kako čutim do tebe, veš, da si mi všeč v vseh pogledih in, da mi vedno boš... Čuden si, dragi moj, res čuden. In kaj bi bilo, če ne bi bil emšo? Kaj bi bilo, če ne bi bilo Ljubljane?
Potem pa še... ja, ti si bil tako poseben. Peljal si me, kamor še nisem bila, pisal si mi pisma - dnevno, klical si me, hodil si k meni, me razvajal z darili in dragimi večerjami... delal si vse, kar bi naj dober fant delal, pa vendar nisi bil nikoli moj fant ali naj rečem, da jaz nisem nikoli bila tvoja punca? Privlačnost med nama bi zbujala orkane in sprožala vulkane, pa vendar... od poljuba nisva šla nikoli dalje. Upirala sva se živalskemu nagonu in dobro sva se upirala. Bi se upirala še vedno? Pa vendar si te želim spet videti, želim biti v tvoji bližini, želim vedeti, kaj se dogaja v tvojem življenju. Kje si? Zakaj se ne oglasiš? Si izginil ali pa sem v tvojih očeh izginila jaz? Toda... besede, ki si jih izgovoril, ne bodo nikoli izbirsane... "Enostavno ne morem biti s tabo. Lahko bi izgubil vse, pa vendar... veš kaj piše na drevesu? Uvjek ču te voljeti." In... me boš res vedno imel rad?
Vsi ti moški v mojem življenju... so bili le postojanke na poti do pravega? Sem se preko njih kalila in krepila, da sem postala močnejša, manj naivna, drugačna? Morda, pa vednar... Želim si videti vsakega posamezno med vami, želim začutiti vašo bližino, ne dotike, le bližino, ugotoviti kaj se dogaja v vaših življenjih, ugotoviti, če sem z vami še vedno takšna, kot sem nekoč bila, kajti... vedno bolj spoznavam, da Maje, ki je nekoč obstajala, ni več. Nisem slabša, nisem boljša, sem samo drugačna in drugačno sem se naredila sama, pa vendar ne morem zanikati, da ste vsaj malo krivi tudi vi.
Spomini... Zbudite se, pridite... želim vas spet zaživeti... pa čeprav le za trenutek. Kajti potem se bom vrnila v varni objem...

R.I.P. Toše

Danes je pri rosnih 26. preminil Toše Proeski. Bil je odličen pevec, predvsem pa pozitiven in prijazen. Žal mi je, da smo izgubili takšnega človeka. Usoda ima res čudna pota in človek nikoli ne ve, kdaj, kje in kako ga doleti. Toše, počivaj v miru in upam, da boš v naslednjem življenju prav takšen, kot si bil ( ali vsaj deloval, saj te nisem imela sreče spoznati ), a boš živel dlje.

Vabljeni na avdicijo!

Glede na to, da sem po novem scenaristka igrano-dokumentarnega filma Veriga usode sem se odločila, da povabim k sodelovanju tudi tiste, ki moj blogec prebirate ( sej vem, da so to po večini moje frendice ;) ). Kakorkoli, ta četrtek 4.10. ob 15:30h bo v dvorani Celjskega mladinskega centra potekala avdicija za igralce v filmu Veriga Usode - filmu, s katerim želimo opozoriti na diskriminacijo in na to, kam lahko vse le-ta pripelja. Kakorkoli, če bi radi bili igralci in igralke, vabljeni! :)

Dusan Svilar -Cija je ono zvijezda

Moj drugi favorit, ki je bil tudi končni zmagovalec-Dušan Svilar - Svileni, kandidat z neverjetnim glasom, glasbeno izobrazbo in rosno mladostjo. Skozi vse oddaje je bil na odru zadržan, na finalu pa je presenetil z živahnostjo in energijo. Zmagal je po vsej pravici!

Milan Stankovic -Nije do mene

Moj prvi favorit - simpatični, samozavestni in energični Miki, ki je na odru kot doma.

Kakšna pol leta smo starši in jaz redno spremljali Zvezde Granda na Pinku. Nekaj takega kot je bil naš Pop stars, ampak veliko bolje in danes je bilo finale. Z mamico sva dihali z nastopajočimi, navijali, komaj premagovali živčnost in enostavno uživali. Čeprav so bili vsi finalisti fenomenalni, sva najbolj navijali za Milana Stankovića-Mikija, ki je bil moj prvi favorit in Dušana Svilara-Svilenog, ki je bil moj drugi favorit. Miki se je ponašal z energijo in dobrim glasom, Svileni pa s fenomenalnim glasom in velikim napredkom, ki ga je pokazal skozi čas. Enostavno moram dat oba finalista na blogec. Morda bosta tudi vam všeč. Miki je bil na koncu 4., Svileni pa je pri svojih rosnih šestnajstih celo zmagal. Prijetno poslušanje in gledanje. ;)

V sredo dopoldne sem se vrnila iz črne celine, iz Afrike. :) Z lubijem sva bila namreč v Tuniziji. Bilo je lepo in niti minute nama ni bilo dolgčas. Tunizija je tako zelo drugačna. Hotelska naselja so fenomenalna, mesto Tunis je zanimivo in polno ljudi, v okolici pa vidiš samo revščino. Vsi ti hočejo nekaj prodati ali te prinesti okrog. Doživela sem marsikaj. Barantala sem na medini (tržnici), kadila šišo (vodno pipo), poskusila tradicionalni močni metin čaj, se borila s prodajalci jasmina, ki so me dobesedno napadli, zbežala pred zaporom, čeprav sem fotografirala predsedniško palačo, se kopala v Sredozemskem toplem morju in jedla pikantno hrano. Še kavo sem pila zadnji dan. :p Videla sem ogromno. Sidi bou Said, kjer so vse hišice obarvane v belo, z polkni in vrati modre barve in s prelepim morjem za kuliso. Ostanke Kartagine, ki je fascinirala s svojo sliko. Živahne ulice polne prodajalcev in živopisane medine, polne stojnic. Neverjetne hotele in zanimive ljudi. Tradicionalno tunizijsko poroko, orientalske plesalke in plesne spektakle animatorjev. Kamele in konje... in še bi lahko naštevala. A naj vam svoje povedo slikce...

Poletje je zakon!!! :)

Hja, kar ne morem si, da ne bi napisala še česa, ko sem ravno našla čas. :) In kaj naj vma še povem? No, recimo tole...
Prejšnji petek smo vodili Mladi z domišljijo ( naša radijska oddaja, ki baje kmalu prihaja tudi na tv ;) ) otvoritev Ulične olimpiade. V moji glavi je spet vrelo od idej in tako smo oddajo vodili kot grški bogovi. :) Full je dobro izpadlo in imela sem se lepo. Sej vam bom prilepla kako slikco., čeprav sem sama na njih grozna. :p
Sem pa bila včeri z MCC-jem tudi na pikniku in imela sem se NORO!!! Res je blo full fajn. :) Sicer imam plave roke od lovljenja frizbija in prehladila sem se od mraza, ki se je pojavil ponoči ( jaz pa v kratki kiklci, za zgoraj pa sem imela s sabo samo majčko na 3/4 rokave; bravo Maja :) ), vendar sem se vseeno imela res lepo. Fajna družba smo, vsi mi Mladi z domišljijo, programski direktor MCC-ja, glavni direktor MCC-ja in vsi ostali. :) V glavnem, za mano je lep dan in večer, danes pa sledi še žurka. Držte pesti, da bo FAJN!!! Hehe, zdej pa dost, a ne? :) Naj vam bo. ;) Majči se od tega posta poslavlja. ;)

Jeeeeeeej!!!!

Jeeej, jeeej, jeeeeej!!! :))) No, končno sem po dolgem času prišla na svoj blogec. Bila sem čisto, ampak res čisto zaposlena zadnje čase in nikakor nisem našla časa, da bi še kaj napisala (razen svojih novinarskih prispevkov ;) ), ampak to enostavno moram napisat in delit z vami.
DIPLOMIRALA SEM!!!!!!!!!!!!!!!!! In to z 10/10!!!! Bravo jst. ;) Zdaj sem diplomirana organizatorka turizma.

Danes je tako čuden dan. Ohladilo se je in hlad na rahlo prodira skozi odprta okna. Nisem videla sončka in čutila žarkov, ki bi me pobožali. Tako otožna sem, pa ne vem zakaj. Po glavi se mi podi nešteto misli in vse so tako... čudne. Ne razumem svoje otožnosti in svojega žalostnega pogleda... brez očitnega razloga. Ali pa je razlogov več, pa si jih samo ne želim priznati? Kakorkoli, vem da takšni dnevi pridejo... in tudi minejo. Jutri je nov dan in moje ustnice se bodo morda že čez nekaj trenutkov ukrivile v nežen nasmeh...

Problemi so, problemi bojo, kurc jih gleda, seveda...

Oh, spet novi problemi. Nekaterim se to seveda ne bo zdel problem, meni pa predstavlja ogromnega. Prejšnja dva tedna sem bila na uvajanju na radiu, kjer naj bi delala v press-u. Rečeno mi je bilo, da bi potem delala tako, da bi prihajala občasno in bila plačana po prispevku, kar mi je odlično odgovarjalo, danes pa je postala ponudba drugačna... Rekli so mi, da bi radi, da delam vsak dan, od ponedeljka do petka, prav vsak dan, od 7h do 13h ali 15h in bi bila plačana po uri. Res je, ponudba je odlična, ampak... imam ogromno drugih obveznosti. Kot prvo želim za vsako ceno diplomirat do septembra 2007, kar pomeni, da moram diplomsko še končati. Saj sem že proti koncu, pa vendar. Potem je tu še druga stvar, izpit. Naslednje leto želim it delat magisterij in za le-tega bi bilo priporočljivo, da eno oceno zvišam. Za izpit se bo torej treba učit in ga tud zvišat v juniju. Potem pa so tu še druge obveznosti in sicer pisanje za časopise. Raje delam za časopise, kot za radio, čeprav to ni tako zelo donosno ali redno in zato se pisanju ne želim odpovedat. Vsak normalen človek, pa je zelo utrujen, če mora delat vsak dan v službi ( in na radiu bi to potem res bila- služba namreč ) in potem še celo popoldne delat druge stvari. Take utrujenosti si ne želim. Kaj naj torej naredim?! Jutri moram sporočiti odločitev in dala bom svojo ponudbo oz. ponudbi. Če bodo katero od njh sprejeli - odlično, kaj pa, če ne? Boste rekli, pač enostavno ne boš delala. Res je, ampak s tem bo tudi manj denarja in prišlo bo tudi tolčenje po glavi, zakaj sem stvar zavrnila. Oh... res je kriza in full mi je bed. Sploh ne vem kaj naj naredim in čisto so me vrgli iz tira. :((( Življenje je tako komplicirano... :((( No ja, bomo videli kaj bo potem jutri. Čim manj takih odločitev vam želim, pa lep večer...

Zadnje dni sem tako zasedena, da ne vidim iz dela. Vsako dopoldne moram na radio Fantasy, kjer sem na uvajanju za press ( držte pesti, da bojo zadovoljni z mano in me bodo vzeli ;) ), ko pridem domov pa spet takoj pred računalnik in k člankom. Trenutno jih imam namreč ogromno za napisat, pa to takšnih mal večjih, ki zahtevajo raziskovalno delo. Ampak nisem pisala zato, da bi jamrala. Delo novinarke mi je namreč zelo všeč, čeprav je tako utrujajoče. :) Odločila sem se, da bom napisala nekaj o prireditvi na katero sem šla v petek s svojim lubijem ( ne smete povedat nobenmu, sam izdaja se za mojga sodelavca fotografa, da lahko z mano pride not včasih :p ). V petek se je namreč v Celju začelo prvo svetovno prvenstvo v orientalskih plesih.
Orientalski ples je senzualen, čuten, ženstven in v določenih točkah celo erotičen. Mnogi ga pripisujejo izključno ženskam, vendar obstaja tudi nekaj moških, ki ga plešejo še dandanes ( v preteklosti je bil namreč to ples za moške in šele kasneje za ženske ) in, verjamete ali ne, enega izmed njih sem v petek videla in treba mu je priznati... TIP PLEŠE NORO!!! Tudi sama plešem orientalske plese in največje preglavice mi dela miganje s trebuhom, on pa je fenomenalen. Trebuh premika točno po ritmu. NEVERJETNO!!! Da niti ne omenim tega, da je prav... no ja... men je prav simpatičen. :blush
Drugače pa ne smemo še mimo ene od plesalk. Ženska je izžarevala seksipil... ne, ŽENSKA JE POOSEBLJALA SEKSIPIL!!! Enostavno nisem mogla umakniti pogleda z nje, pa full fotk sem poslikala. Zapeljevala je z gibi, pogledi, nasmehi... Res noro.
Ampak, da ne bom samo jaz govorila, sem pripela še nekaj slikc. Uživajte!;)

Luka - More

Tale pesmica me vedno spravi v dobro voljo. Kr plesala bi, če pa vidim še spot... mmmmmmm... ni ničesar kar me ne spravi v še boljšo voljo.:) Morje-obožujem ga, Luka-ta tip je taaaaaak dobr, folk-kr smejala bi se z njimi, pa se jim pridružila ob plesanju po ulicah. In potem se še spomnem kako me je Luka orng videl samo na enem svojem manjšem koncertu, potem pa sem mu pisala na njegovi strani, pa je takoj vedel katera sem... Res... dobra volja je najbolja, to si piši za uho...

So dnevi, ko si srečen in se ti vse zdi tako lepo. Uživaš v sončku, uživaš v danih trenutkih... in potem v tem istem dnevu pride do trenutka, ko se ne počutiš več tako lepo. Bolečina, ki je sicer že nekaj časa prisotna, vendar se skriva nekje pod površjem, nepričakovano spet izbruhne, kot vroči gejzir na praznih tleh. Začutiš tisto skelenje, tisti občutek, da nisi več pomemben. Nisi pomemben osebam, katerim si bil nekoč ves svet ali vsaj polovica sveta, niso več tako radi v tvoji družbi, enostavno pozabijo nate... Sprašuješ se zakaj, kaj se je zgodilo, kaj se je spremenilo... vendar odgovora ne najdeš. Zaman si beliš glavo, zaman utrujaš misli. To so takšni dnevi...

In potem se bolečina spet skrije nekje pod površje... veselo zreš v svet, smejiš se soncu, poješ pesmi, plešeš pod oblaki... dokler gejzir bolečine spet ne izbruhne in te opeče tam nekje, pri srcu. Edino kar ti ostane je, da upaš, da bo teh izbruhov čim manj in se glasno zasmejiš v svet. Ni važno, če nisi pomemben drugim, važno je, da si pomemben sebi...

Topleje je, veliko je dnevov, ko sije sonček... POMLAD SE JE VRNILA!!! Jeeeeeej! :) Jaz pa vam vsem želim vesele velikonočne praznike!

Sneg...

Zunaj sneži... Vse je belo, sneg se že prijema tal, drevesa so pobeljena... pomlad, ki je trajala zdaj že nekaj časa, je izginila. Ni mi všeč. Sneg me dela danes otožno. Vsak problem se mi zdi danes še večji, po glavi se mi ne podi skoraj nič lepih misli, čeprav je za mano zelo lep vikend in počutim se osamljeno, tako zelo osamljeno... čeprav vem, da je tam on, my love, my other half... on, ki me ima neskončno rad.

Je belina tista, ki se krade v moje srce in me dela otožno ali samo pomanjkanje sončnih žarkov? Me sneg dela osamljeno ali samo pomanjkanje dehtenja prelepih cvetlic? Vse je na enkrat tako... tako... težko, žalostno... vse se umirja. Nočem se umiriti preveč...

Pomlad, pridi nazaj...

V skrbeh...

Včeraj sem dobila klic... ne vem koliko je komurkoli znano ( nekaterim bolj, drugim manj ), se zmerom bolj ukvarjam z novinarstvom. Postajam čisto prava novinarka, a nočem se danes hvalit s tem.
Torej... včeraj sem dobila klic... jutri bi morala narediti intervju z dr. Vesno Vuko Godina. Že, ko sem dobila klic, sem bila prav jezna... ne zaradi intervjuja, te prav rada delam, ampak zato, ker se mi je zazdelo, da nihče ne pozna nobenega drugega dneva, kot četrtka. Vse je v četrtek in to me že prav jezi. :( Toda sprejela sem delo... konec koncev, gre za večji članek, kar pomeni več denarja ( upam ), z njim pa bi se morda lahko dokazala in posledično pripeljala do tega, da bi me čisto sprejeli v časopisni hiši. Toda... delo ni bilo nič kaj lahko in tudi nič lažje ni danes. :( Kar vrgli so mi ga v roke in mi naročili, naj se znajdem, navežem stik itd. Seveda sem se takoj vrgla na delo, vendar nisem dosegla veliko. Dobila sem sicer e-mail naslov moje bodoče intervjuvanke, ji poslala pošto, vendar nisem dobila nobenega odgovora. Ves čas sem bila na liniji z gospo Majo, ki naj bi bila v stiku z njo. Na tem mestu se moram res zahvaliti, ker mi je le-ta res skušala pomagati. V teh dveh dneh sva se slišali zelo pogosto, saj tudi ona ni mogla priti do gospe Vesne. Ta se ji namreč ni oglašala. Tudi sama sem čekirala mail vsako uro... nič. :( In potem končno... dobim klic od Maje in ta mi pove, da je Vesno končno dobila in, da ji je omenila, da bi rada naredila intervju z njo, ta pa ji je povedala, da sva že tako zmenjeni. In kje je problem? ŽENSKA NI ZMENJENA Z MANO!!! Nekako je prišla v stik z njo druga novinarka in se z njo zmenila za intervju in zdaj se bojim, da se ji ne bo dalo delat dveh intervjujev na en večer. :((( Jaz pa sem zapravila kar nekaj časa, da sem pregledala vse o tej ženski in sestavila kar najboljša vprašanja.
Da je stvar še hujša, do same prireditve ne bom vedela ali bo gospa naredila intervju z mano ali ne. V vsakem primeru bom morala žrtvovati svoj dan in svoje obveznosti. :((( Morala bi na plesne - ne bom mogla it, morala bi se dobit s svojim lubijem - ne bom se mogla. Šmrk, šmrk... in kljub mojim odpovedim je mogoče, da ne bom imela od vsega tega prav nič. :((( Oh... kako neumno. Bo vedno tako, ko bom začela dejansko delat? :(

Držite pesti, da mi bo uspelo!

Tokrat sva bila prvič sama, čisto sama pri njemu doma, čez vikend. Pravzaprav... njegov brat je bil tam, vendar... kot ga ne bi bilo. Zaprl se je v sobo in... enostavno ni obstajal, razen, če je slučajno pokukal ven.
Bilo je kot, da zares živiva skupaj. Midva, samo midva. Zaspala sva v objemu... sinoči sem bila tako zaspana... rekel je, da me še nikoli ni videl tako trdno spati. Pravzaprav me skoraj nikoli ni videl spati, saj sem bila vedno budna, ko je odprl oči, tokrat pa... spala sem in bila v svojem svetu, nekje v svojih sanjah. Sinočnjih sanj se sploh ne spomnim. Že niso bile tako čudne, kot zadnjih nekaj... Rekel mi je, da sem lepa, ko spim.
In potem se je zbudilo jutro. Poležavala sva v veliki postelji v spalnici. Spalnica je sicer od njegovih staršev, vendar je bila tokrat najina. Res je bilo čutiti kot, da je samo najina. Kako velika postelja... in potem pokonci. Skupaj sva si naredila zajtrk. Skupaj sva pospravila; on je pomival, jaz sem brisala. Ravno obratno kot včeraj zjutraj.
Šla sva v dnevno, še vedno v pižamah. Kako rada sem v pižami. Sedel je na kavč, jaz pa sem ležala s svojima nogama v njegovem naročju. Začutil je, da me zebe in mi prinesel oddejico, da mi jih je pokril. Kako pozorno, ampak on je vedno tako pozoren. Gledala sva tv. Tokrat mu je bilo celo všeč to, kar gledam po navadi jaz. Kar potegnilo ga je v serije ( pa ne limonade, da ne bo pomote ).
Bilo je že okrog dveh popoldne. Res je bilo treba že skočiti iz pižam. Skupaj sva si umila zobe in se oblekla. Delala sem kosilo, pomagal mi je z drobcenimi opravili. Pa saj mi je bilo še bolj všeč, da se ni preveč vmešaval. Konec koncev je bil dovolj priden včeraj, ko ga je delal on. Pogrel je drugo kosilo za svojega brata. On ni hotel jesti moje specialitete - tortelinov v smetanovi omaki z gobicami in koruzo.
Postavil je mizo in skupaj sva sedla h kosilu. Ni se mi dalo pomivati posode, on jo je. Spet sem jo brisala.
Pa spet poležavanje, masaža... razvajanje. :)
In bil je že večer. Ne razumem kako lahko čas tako hitro mineva, ko sva skupaj. Ura kar leti. Tudi tokrat je in njegova starša sta prišla domov. Najine pravljice je bilo konec, spet sva se vrnila v resničnost. Pobrala sem svoje stvari, se poslovila od njegovih staršev, potem pa me je odpeljal domov. Ta vedno ponavljajoča se pot iz Hrastnika do Žalca in poslavljanje. Pa vendar... okus po skupnem življenju je ostal. Kako prijetno bi bilo...

Darren Hayes - So Beautiful (Promo Version)

Hmmm, že vidim, da boste počasi že začeli mislit, da sem obsedena z Darrenom Hayesom. :) Ni čist tako. :) Res mi je všeč, full mi je dobr, fajno musko ma in zdi se mi zanimiva oseba, to pa je tudi to. :) Ta spot sem dala, ker je res full lepa pesmca. Upam, da bo tud vam všeč. :)

Where You Want To Be ( by Darren Hayes )

Hey there stranger.
Do you remember?
You were a part of my life...
Early December
Think I remember?

Sentiment cuts like a knife.
The seasons are changing,
life's rearranging,
full of could have dones,
would a have beens...
It's all your fault!

And where've you been?
And how times goes?
And though I don't even know
how to fill in the spaces
of the love you've erased in my life...

REF.: Are you where you wanted to be?
Did you get there easily?
Did I make you sacrifice?
Did you make a sharp left
when you should have turned right?
Are you where you wanted to be?
Did you sell off all of your gold,
did you trade it in?
Did you wait for love,
or settle for somebody to hold?

And barely symphonic,
but strangely ironic,
moments contained in one glance.
Oh how I adored you,
but now I'm ignored by you.
Nowhere a tint of romance
and now it's vaguely familiar
I think I remember sharing every single intimacy,
it doesn't seem so strange to me that we barely entertained
even the politest of phrases.
But sometimes at night
I conjure you up in my mind.

REF.

While I was busy
perfecting the art
of deflecting compliments,
I took it too far
and I let a ripple run right through my heart
of battle stations we're building.
You and I just grew apart,
we grew apart

While I decided
to make everyone else happy,
I just put aside
my foolish pride,
I guess I denied
my own desire.
I was too busy pleasing
to ever be pleased.
I forgot how to breathe
or question anything,
Or ask why?
Am I?

Am I where I wanted to be?
Did I get here easily?
Did I make a sacrifice?
Did I take a sharp left
when I should have turned right?
Am I where I wanted to be?
Can I sell off all of my gold?
Can I trade it in?
Will I wait for love,
or settle for somebody to hold?

I'd settle for somebody to hold now...

You know that I've been up and I've been down,
I've been picked up and spun around.
I'd do it all again,
If I could just have somebody to hold now.
I just need somebody to hold me now.
Could somebody hold me now?
I just want somebody to hold me now...
I'd do it all again...


I would hold you now...

Ta pesmica mi ima full lepo besedilo in, ko sem jo poslušala, je v meni porodila posebne občutke. Ob gledanju spota pa se mi je zazdelo, da je Darren posvetil to pesem Danielu... Jo je res ali pa iz mojih misli govorijo samo Anjine besede... Savage garden so se razšli, ker je bil Darren zaljubljen v Daniela, on pa tega ni mogel prenesti...? Kdo bi vedel...

Kako človek ve?

Ravno sem gledala video spote Darrena Hayesa in začela razmišljati...

Kako človek ve, da ni strejt? Kako prideš do takšne ugotovitve? Se človek rodi kot homoseksualec, to postane po svoji izbiri ali se kaj takega kar zgodi? Kako drugčano sploh je življenje homoseksualcev? Se res dogajajo takšne stvari, kot jih lahko vidimo na Moških zadevah ali pa je vse skupaj vseeno malce bolj umirjeno, bolj podobno življenju mojega frenda, ki je gey. Pa ne, da se mu ne dogaja... Bil je z večimi tipi, kot bom jaz kadarkoli. Toda spet se mi postavi vprašanje... Kako človek ve?
Darren Hayes je bil poročen z žensko, poljubljal je ženske v diskotekah ( joj, zakaj me ni bilo takrat tam?!!!? ) in na začetku ni bilo nobenega govora, da je gej. Potem pa... kar na enkrat... ločil se je in spet poročil... tokrat z moškim. Še vedno ne verjamem, da je čisti gej, po moje je b-sexualec. Saj ga vendar privlačijo tudi ženske, vsaj privlačile so ga. In jaz upam, da ga še vedno... ja, ja, Majči, kar sanjaj, da ga boš kdaj srečala in, da te bo celo opazil. :)
In potem je tukaj še nekako bolj resnična oseba... moj frend. Ne bom govorila njegovega imena, ne vem, če bi bilo to na mestu. Tisti, ki me najbolj poznate, najbrž veste kdo je to, tisti, ki ne... pa saj vam ni treba vedeti vsega. ;)
Ko sva se spoznala, mi je "pel" slavospeve. Govoril mi je, da je noro zaljubljen vame, da me bo že dobil, da sva si usojena... zaman sem ga prepričevala, da sva lahko samo prijatelja in nič več. Potem pa... Maja, jaz sem gej.Dovolj mi je, ženske očitno niso zame, več sreče bom imel z moškimi. Kako, od kdaj, zakaj??? Nič mi ni bilo jasno, a sem ga sprejela takšnega kot je. Ne moti me, sploh ne. Zame so geji tako normalni, kot katera koli druga oseba... oziroma, takšni, kot je njihova osebnost, neodvisno od njihove spolne orientacije. Torej kako, kako človek postane gej? Se je moj frend odločil, da to bo ali pa je bil prej samo zmeden, ko si je želel mene ( in še nekajkrat vmes, pogosto se je vračal z izbruhi... Maja, moraš biti z mano... )?

Vse skupaj je tako komplicirano... Morda ve kdo od vas odgovor? No, kakorkoli... nekaj je treba priznati... punce, a niso nekateri geji full dobri in si preprosto ne želite, da bi bili strejt?:) Jaz bom že priznala, pa recite karkoli. :p

"Sindrom Petra Pana"

Ravno včeraj sem razmišljala... Zelo kmalu bom stara že 24 let, pa se še vedno počutim kot najstnica, pri osemnajstih, devetnajstih letih. Ne morem si predstavljati kako bo, ko bom zares morala odrasti, se preseliti v svoje stanovanje, dobiti službo... vse to se mi zdi tako daleč, pa je v resnici še kako blizu... vsaj moralo bi biti. Bojim se odraščanja, bojim se sama stopiti v ta kruti svet... Imam občutek, da mi bo odraščanje vzelo življenje, da mi bo vzelo samo sebe. Nič več brezskrbnih zabav, izletov kadar si zmislim ( pa saj ne, da jih je bilo tako veliko ), žuranja sredi tedna in gledanja televizije ali visenja za računalnikom do 3h zjutraj. Vse bo tako zelo drugačno, tako zelo zakomplicirano. Plačevanje položnic, služba, življenje samo...

Prav dobro razumem Petra Pana, ki si nikoli ni želel odrasti. Ki je ostal otrok, kljub odraslemu telesu. Večni deček... Toda vem, da to ni mogoče. Celotni fenomen zgodbe Petra Pana te nauči tega. Peter Pan je želel za vedno ostati otrok in zato je šel živet v pravljični svet dežele Nije. Kako ironično... Dežela Nije, Neverland... že samo ime ti pove, da tega ni, da to ne obstaja... Dežela Nije, kam si se skrila?

In kljub strahovom bom morala odrasti, morala bom zaživeti tisto življenje katerega se tako zelo bojim... Kdo ve, morda mi bo pa še všeč... kljub sindromu Petra Pana...

Happy Valentines day, everbody!

Res je, da je praznik kar precej skomercializiran in nima posebnih globokih pomenov, vendar je kljub temu še en razlog več, da si povemo, da se imamo radi, si damo kakšen poljubček in pokažemo človeku, da nam je pri srcu. Torej... moji dragi... vsem vam želim čudovito Valentinovo! Tudi, če nimate tiste posebne osebe, pa imate prijatelje in družino, ki vas imajo radi. Tudi jaz vas imam rada in vam pošiljam cel kup poljubčkov in objemčkov!

Darren Hayes & me

Kak sem jst popularna. Še Darren Hayes se slika z mano!!! :))) Mmmmmmm, kak je dobr! :)


( slikco predelal GP ;) )

photo session v petek ponoči :)

Z lubijem sva čez vikend mela foto sešn, pa sem se odločla, da bom dala kako lepo slikco gor. Kdo ve, mogoče bo pa tud vam všeč. ;)

Ravno sem odprla MSN, samo, da vidim kdo je gor in pred vpisom sem se zagledala v dva "gumba". Na enem je pisalo "zapomni si me", na drugem "pozabi me". Kako lahko bi bilo, če bi takšni "gumbi" delovali tudi na ljudeh... Nekdo ti je všeč... klik... zapomni si me... in on si te zapomne... nekdo ti gre na živce... klik... pozabi me... in on te pozabi. In kako lahko bi bilo, če bi takšni gumbi obstajali tudi v obratni smeri... torej... klik... gumb na nekomu... pozabi me... klikneš in ni ga več v tvojem srcu ali mislih. Pa, če gremo še naprej... ko bi takšni gumbi obstajali za dogodke... tiste, ki bi nam bili všeč, bi si jih zapomnili in tiste, ki bi hoteli pozabiti... samo klik... in pozabljeni so. Kako zanimivo in kako preprosto... toda kako prekleto dolgočasno, kajne? ;) Toda takšen dolgčas bi se kdaj pa kdaj kljub temu prilegel. Pa recite, če ni res! ;)

Današnji dan je pa vse boljši in boljši... Ja, seveda. Vsi me jezijo. Kr vsi si neki zmišljujejo in spreminjajo sestanke iz danes na jutri. Kot, da živim samo za vsak posamezni projekt! Grrrrrrrrr... Zdej bi mogla bit jutr ob 17h na dveh mestih, v Celju na sestanku za prvo oddajo in v študentskem klubu za sestanek odbora, pa bi prvi sestanek morale bit danes, sestanek odbora pa v nedeljo. Mater so bedni vsi skup!!!! Pa še moj lubi pride danes prespat k men in ga bom potem morala jutri vlečt na sestanek zraven, čeprav ga take stvari sploh ne zanimajo. Eh, eh, eh... naj grejo vsi v k...! Današnjega dneva imam res že čez glavo in komaj čakam, da se konča. Toda kdo pravi, da bo jutri boljše? Ehhhh.... Brezveze vse skup.:((((((((

Ali si kdaj slišal kako se podirajo sanje?

Si kdaj čutil bolečino, ki jo ustvarja podiranje tvojih sanj? Ali veš kako je, če se ti sanje podrejo? Moje sanje se podirajo... slišim jih kako pokajo, se lomijo in počasi izginjajo... Gradove v oblakih so odnesli divji orkani, sanjsko hišo so podrle človeške roke... Moje sanje izginjajo, kmalu jih več ne bo...
Vedno sem mislila, da znam pisat. Da je pisanje stvar, v kateri sem dobra, ena redkih stvari katere pravzaprav znam, v katerih sem res dobra... Zaupala sem vase, zaupala sem v svoje sposobnosti, verjela sem... zdaj pa mi počasi dopovedujejo, da temu ni tako in začenjam verjeti, da je bil vse to samo sanjski prah, da so bila vsa moja zaupanja lažna. Ne znam, ne znam, ne znam... kako bolijo te misli, kako se bojim, da so resnične... Počutim se prazno, nesposobno... Če ne znam pisati, ali sploh kaj znam? Ali sem sploh v čem dobra ali pa sem samo dekle, ki tava izgubljena po svetu, brez vsega, nekdo, ki ne zna ničesar...
Sanje se podirajo, trgajo se, drobijo, izginjajo... postale bodo samo meglica, ki bo počasi izpuhtela v nebo, če ne bom ustavila podiranja, če bom dovolila, da se zdrobijo v prah... jaz pa vse skupaj gledam s solznimi očmi, z bolečino v srcu... maham svojim sanjam v slovo in se počasi oddaljujem, kdo ve, morda si bom celo res dovolila oditi, morda bom pustila svoje sanje, da izginejo v nič...

The life i knew seems distant and unreal, a fading dream... a memory I can't recall...

Ta dan je enostavno slab. :( Res je, zunaj sije sonček, prijetno je, a v meni ni toplote... Nekateri ljudje so pač takšni kot so. Vstala sem se, pravzaprav zelo težko, da ja ne bi zamudila na sestanek na ZKŠT. Že tako je bilo pozno, saj bi morala do nedelje vedeti, če lahko računamo na njih. Pa vendar, sprejela sem ta dan, sprejela sem to uro, a potem... kot sem pričakovala... gospa se pač ni mogla vstat in je prestavila najin termin, brez, da bi mi sploh povedala. V službi je sploh ni bilo.
Takšne stvari se ponavljajo že nekaj časa... Dovolj mi je!!! Obnašajo se tako, kot da se jaz zmenim za sestanek, ker pač nimam nikogar s kom bi se lahko pogovarjala in potem ni nič takega, če pač ne pridejo, da niti ne govorim o ostalih grdih stvareh, ki so mi jih naredili.... Enostavno me ne jemljejo resno in meni je že vsega dovolj!!! Vedno sem ostala prijazna, razumljiva Maja in to me tepe. Ne smem jim več dovoliti, ne smem dovoliti nikomur... Nisem dvorni norček...

Dan pa še vedno mineva...

Hello everybody! :)

Zakaj pišem danes? Ma kr tko, ker je za mano en full lep dan. :) Vse je bilo belo, belino pa je zlatilo sonce in beli kristali so se lesketali v njem. Šla sem ven s svojo frendico, s katero se fulllllll dolgo nisva videli oz. šli sami na kakšno pijačko ali sprehod, čeprav sva bili tega vajeni včasih vsak dan in sva se imeli lepo, potem pa sem še šla na novinarske delavnice, po katerih smo s soudeleženci šli še na eno pijačko in je blo prav fajn. :) Tako, danes sem nasmejana in srečna, upam, da se bo takšno počutje še nadaljevalo. Vi pa... nasmeh prosim in svet bo lepši. ;)

No, pa smo res dočakali tako dolgo pričakovano zimo. :) Ko pogledam skozi okno, me presune mirna, ledena belina. Vse je belo, včeraj je vso noč snežilo in začuda sem letos tudi sama vesela snega. Upam samo, da se ne bo zima tako zavlekla kot lani.
Nič, dragi moji, poskrbite, da vam bo toplo, jaz pa upam, da bo hladna zima zunaj in topla soba, ki daje zavetje ljudem, pričarala tudi nekaj topline v srca nekaterih ljudi...

Zima, zima bela...

No ja, zima je tukaj, čeprav ni snega. Sama nisem bila nikoli prevelika ljubiteljica snega, vendar včasih kljub temu paše. :) V tej sezoni ga ni videti. Temperature so precej višje, kot navadno, pa vendar...
Vse okrog sebe poslušam, da imamo pomlad in ne zimo, pa se s tem ne morem strinjat. Res je, da so temperature občutno previsoke za zimo, vendar tudi občutno prenizke za pomlad ( vsaj za enkrat še, čeprav napovedujejo še otoplitve ). Če bi bilo spomladi čez dan od 6 do 7 stopinj nad ničlo, mi to ne bi bilo prav nič všeč, da niti ne govorim o nočnih in zgodnje jutranjih temperaturah, ki se, kot je normalno za zimo, spuščajo pod ničlo. Zame je torej pozna jesen, pred zimo, ne pa pomlad.;)
Tudi lanska zima ni bila normalna. Temperature so bile tako nizke in snega je bilo toliko, pa še trajala je celih 6 ali celo 7 mesecev. Pa že imam raje takšno zimo, kot je zdaj. :)

Vendar sem primorana pogledati tudi širše. To kar se dogaja, ni dobro in ne moremo vedeti kaj bo še sledilo. Ko sem gledala 24 ur, sem videla, da so v Ameriki grozne razmere. V tistih delih, ki niso navajeni na tako zelo hude zime, so snežni meteži in plazovi, temperature pa zelo nizke, med tem ko v drugih, ki so navajeni na hujše zime, preživaljajo dneve ob 23, 24 stopinjah celzija. Kdo bi vedel kaj bo naredila Narava. Izkoriščali smo jo, zdaj pa se bo maščevala. Lahko samo upamo, da ne preveč...

Hja, evo me, pa sem prišla iz Beograda... Vtisi? Nekaj srednjega, je pa tud moj lubi rekel, da je bilo kot, da bi bili v kaki komuni s samimi Slovenci, saj smo to namreč bili, SAMI SLOVENCI. Organizacija agencije... na psu... :( Center, zelo daleč. Z lubijem sva 31. prehodila vse skupaj 20-25km ( pa ne pretiravam ). Zadnji del km kar po silvestrovanju, kjer sem plesala 4-5 ur non stop. Ni čudno, da sem se na koncu počutila kot, da hodim po britvicah, ne pa po betonu. :( Hostel... pohvalno!!! Folk... cool, so me presenetli nekateri posamezniki. ;) Pijača... nekaj jo je bilo. Spanje... ne ravno veliko. Hrana... skoraj nič!!! Ja, prav ste prebrali, v Beogradu pa skoraj nič hrane. Če je bilo pa vse zaprto vsepovsod. Ocena od 1 do 5 --> 3.

Toda tukaj je... konec silvestrovanja... konec leta 2006. Je bilo lepo, je bilo čudovito? Rada bi rekla, da ja, pa ni bilo ravno tako. Res je, imam svojega lubija in imela sem ga skozi vse leto. Bil je zlati, trpel moje pomanjkanje samozavesti, jokanje, obupovanje... ob enem pa se tudi veselil z mano ob mojih napadih smeha ( tisti, ki me poznate, poznate tudi te :) ), se zabaval ob mojih otročarijah... imela sva se lepo. :) Bila sem v Beogradu, kamor sem si želela iti že zelo dolgo, bila sem v Kanegri, kjer smo se odlično zabavali, začela sem hodit na plesne...
Zdaj boste najbrž vprašali kaj pa je potem sploh bilo slabega? Večina drugih stvari. Ni mi ratalo do konca zvišati ocen, da bi lahko šla na magisterij ( 7,98 mam zdej, grrrr ), potem sem zvedela, da je tudi le-ta predrag, da bi sploh lahko šla. Nisem imela sreče s službami in tako tudi z denarjem ne. Moja samozavest je bila večinoma na dnu in zmeraj znova sem prejemala najrazličnejše kritike, da je lahko samo še bolj padala. Bila sem v bolnici ( prvič po času dojenčka ) in čeprav nisem bila dolgo, me je bilo neskončno strah, saj so mislili, da mi bodo morali operirat glavo, ker sem imela pretres možganov in so mislili, da na sliki vidjo strdek v njih. No, k sreči se je to uredilo brez operacije, saj ga ni bilo, pa vendar še sedaj čutim neprijetne posledice pretresa. Zgodilo se je še marsikaj slabega, najbolj pa me je bolelo, da sem bila, če mojga lubija ni bilo zraven ( to je 3-4 dni na teden ) zelo, zelo, zelo osamljena... Tudi cilji, ki sem si jih zadala, se mi po večini niso uresničili.

Toda zdaj je leto za nami in poskušala bom biti optimistična. Kdo ve kaj vse mi bo prineslo novo 2007. :) Upam, da veliko lepega in upam, da boste vsaj nekateri upali z mano, kot jaz to upam za vas.