Sneg...

Zunaj sneži... Vse je belo, sneg se že prijema tal, drevesa so pobeljena... pomlad, ki je trajala zdaj že nekaj časa, je izginila. Ni mi všeč. Sneg me dela danes otožno. Vsak problem se mi zdi danes še večji, po glavi se mi ne podi skoraj nič lepih misli, čeprav je za mano zelo lep vikend in počutim se osamljeno, tako zelo osamljeno... čeprav vem, da je tam on, my love, my other half... on, ki me ima neskončno rad.

Je belina tista, ki se krade v moje srce in me dela otožno ali samo pomanjkanje sončnih žarkov? Me sneg dela osamljeno ali samo pomanjkanje dehtenja prelepih cvetlic? Vse je na enkrat tako... tako... težko, žalostno... vse se umirja. Nočem se umiriti preveč...

Pomlad, pridi nazaj...

V skrbeh...

Včeraj sem dobila klic... ne vem koliko je komurkoli znano ( nekaterim bolj, drugim manj ), se zmerom bolj ukvarjam z novinarstvom. Postajam čisto prava novinarka, a nočem se danes hvalit s tem.
Torej... včeraj sem dobila klic... jutri bi morala narediti intervju z dr. Vesno Vuko Godina. Že, ko sem dobila klic, sem bila prav jezna... ne zaradi intervjuja, te prav rada delam, ampak zato, ker se mi je zazdelo, da nihče ne pozna nobenega drugega dneva, kot četrtka. Vse je v četrtek in to me že prav jezi. :( Toda sprejela sem delo... konec koncev, gre za večji članek, kar pomeni več denarja ( upam ), z njim pa bi se morda lahko dokazala in posledično pripeljala do tega, da bi me čisto sprejeli v časopisni hiši. Toda... delo ni bilo nič kaj lahko in tudi nič lažje ni danes. :( Kar vrgli so mi ga v roke in mi naročili, naj se znajdem, navežem stik itd. Seveda sem se takoj vrgla na delo, vendar nisem dosegla veliko. Dobila sem sicer e-mail naslov moje bodoče intervjuvanke, ji poslala pošto, vendar nisem dobila nobenega odgovora. Ves čas sem bila na liniji z gospo Majo, ki naj bi bila v stiku z njo. Na tem mestu se moram res zahvaliti, ker mi je le-ta res skušala pomagati. V teh dveh dneh sva se slišali zelo pogosto, saj tudi ona ni mogla priti do gospe Vesne. Ta se ji namreč ni oglašala. Tudi sama sem čekirala mail vsako uro... nič. :( In potem končno... dobim klic od Maje in ta mi pove, da je Vesno končno dobila in, da ji je omenila, da bi rada naredila intervju z njo, ta pa ji je povedala, da sva že tako zmenjeni. In kje je problem? ŽENSKA NI ZMENJENA Z MANO!!! Nekako je prišla v stik z njo druga novinarka in se z njo zmenila za intervju in zdaj se bojim, da se ji ne bo dalo delat dveh intervjujev na en večer. :((( Jaz pa sem zapravila kar nekaj časa, da sem pregledala vse o tej ženski in sestavila kar najboljša vprašanja.
Da je stvar še hujša, do same prireditve ne bom vedela ali bo gospa naredila intervju z mano ali ne. V vsakem primeru bom morala žrtvovati svoj dan in svoje obveznosti. :((( Morala bi na plesne - ne bom mogla it, morala bi se dobit s svojim lubijem - ne bom se mogla. Šmrk, šmrk... in kljub mojim odpovedim je mogoče, da ne bom imela od vsega tega prav nič. :((( Oh... kako neumno. Bo vedno tako, ko bom začela dejansko delat? :(

Držite pesti, da mi bo uspelo!

Tokrat sva bila prvič sama, čisto sama pri njemu doma, čez vikend. Pravzaprav... njegov brat je bil tam, vendar... kot ga ne bi bilo. Zaprl se je v sobo in... enostavno ni obstajal, razen, če je slučajno pokukal ven.
Bilo je kot, da zares živiva skupaj. Midva, samo midva. Zaspala sva v objemu... sinoči sem bila tako zaspana... rekel je, da me še nikoli ni videl tako trdno spati. Pravzaprav me skoraj nikoli ni videl spati, saj sem bila vedno budna, ko je odprl oči, tokrat pa... spala sem in bila v svojem svetu, nekje v svojih sanjah. Sinočnjih sanj se sploh ne spomnim. Že niso bile tako čudne, kot zadnjih nekaj... Rekel mi je, da sem lepa, ko spim.
In potem se je zbudilo jutro. Poležavala sva v veliki postelji v spalnici. Spalnica je sicer od njegovih staršev, vendar je bila tokrat najina. Res je bilo čutiti kot, da je samo najina. Kako velika postelja... in potem pokonci. Skupaj sva si naredila zajtrk. Skupaj sva pospravila; on je pomival, jaz sem brisala. Ravno obratno kot včeraj zjutraj.
Šla sva v dnevno, še vedno v pižamah. Kako rada sem v pižami. Sedel je na kavč, jaz pa sem ležala s svojima nogama v njegovem naročju. Začutil je, da me zebe in mi prinesel oddejico, da mi jih je pokril. Kako pozorno, ampak on je vedno tako pozoren. Gledala sva tv. Tokrat mu je bilo celo všeč to, kar gledam po navadi jaz. Kar potegnilo ga je v serije ( pa ne limonade, da ne bo pomote ).
Bilo je že okrog dveh popoldne. Res je bilo treba že skočiti iz pižam. Skupaj sva si umila zobe in se oblekla. Delala sem kosilo, pomagal mi je z drobcenimi opravili. Pa saj mi je bilo še bolj všeč, da se ni preveč vmešaval. Konec koncev je bil dovolj priden včeraj, ko ga je delal on. Pogrel je drugo kosilo za svojega brata. On ni hotel jesti moje specialitete - tortelinov v smetanovi omaki z gobicami in koruzo.
Postavil je mizo in skupaj sva sedla h kosilu. Ni se mi dalo pomivati posode, on jo je. Spet sem jo brisala.
Pa spet poležavanje, masaža... razvajanje. :)
In bil je že večer. Ne razumem kako lahko čas tako hitro mineva, ko sva skupaj. Ura kar leti. Tudi tokrat je in njegova starša sta prišla domov. Najine pravljice je bilo konec, spet sva se vrnila v resničnost. Pobrala sem svoje stvari, se poslovila od njegovih staršev, potem pa me je odpeljal domov. Ta vedno ponavljajoča se pot iz Hrastnika do Žalca in poslavljanje. Pa vendar... okus po skupnem življenju je ostal. Kako prijetno bi bilo...

Darren Hayes - So Beautiful (Promo Version)

Hmmm, že vidim, da boste počasi že začeli mislit, da sem obsedena z Darrenom Hayesom. :) Ni čist tako. :) Res mi je všeč, full mi je dobr, fajno musko ma in zdi se mi zanimiva oseba, to pa je tudi to. :) Ta spot sem dala, ker je res full lepa pesmca. Upam, da bo tud vam všeč. :)