Where You Want To Be ( by Darren Hayes )

Hey there stranger.
Do you remember?
You were a part of my life...
Early December
Think I remember?

Sentiment cuts like a knife.
The seasons are changing,
life's rearranging,
full of could have dones,
would a have beens...
It's all your fault!

And where've you been?
And how times goes?
And though I don't even know
how to fill in the spaces
of the love you've erased in my life...

REF.: Are you where you wanted to be?
Did you get there easily?
Did I make you sacrifice?
Did you make a sharp left
when you should have turned right?
Are you where you wanted to be?
Did you sell off all of your gold,
did you trade it in?
Did you wait for love,
or settle for somebody to hold?

And barely symphonic,
but strangely ironic,
moments contained in one glance.
Oh how I adored you,
but now I'm ignored by you.
Nowhere a tint of romance
and now it's vaguely familiar
I think I remember sharing every single intimacy,
it doesn't seem so strange to me that we barely entertained
even the politest of phrases.
But sometimes at night
I conjure you up in my mind.

REF.

While I was busy
perfecting the art
of deflecting compliments,
I took it too far
and I let a ripple run right through my heart
of battle stations we're building.
You and I just grew apart,
we grew apart

While I decided
to make everyone else happy,
I just put aside
my foolish pride,
I guess I denied
my own desire.
I was too busy pleasing
to ever be pleased.
I forgot how to breathe
or question anything,
Or ask why?
Am I?

Am I where I wanted to be?
Did I get here easily?
Did I make a sacrifice?
Did I take a sharp left
when I should have turned right?
Am I where I wanted to be?
Can I sell off all of my gold?
Can I trade it in?
Will I wait for love,
or settle for somebody to hold?

I'd settle for somebody to hold now...

You know that I've been up and I've been down,
I've been picked up and spun around.
I'd do it all again,
If I could just have somebody to hold now.
I just need somebody to hold me now.
Could somebody hold me now?
I just want somebody to hold me now...
I'd do it all again...


I would hold you now...

Ta pesmica mi ima full lepo besedilo in, ko sem jo poslušala, je v meni porodila posebne občutke. Ob gledanju spota pa se mi je zazdelo, da je Darren posvetil to pesem Danielu... Jo je res ali pa iz mojih misli govorijo samo Anjine besede... Savage garden so se razšli, ker je bil Darren zaljubljen v Daniela, on pa tega ni mogel prenesti...? Kdo bi vedel...

Kako človek ve?

Ravno sem gledala video spote Darrena Hayesa in začela razmišljati...

Kako človek ve, da ni strejt? Kako prideš do takšne ugotovitve? Se človek rodi kot homoseksualec, to postane po svoji izbiri ali se kaj takega kar zgodi? Kako drugčano sploh je življenje homoseksualcev? Se res dogajajo takšne stvari, kot jih lahko vidimo na Moških zadevah ali pa je vse skupaj vseeno malce bolj umirjeno, bolj podobno življenju mojega frenda, ki je gey. Pa ne, da se mu ne dogaja... Bil je z večimi tipi, kot bom jaz kadarkoli. Toda spet se mi postavi vprašanje... Kako človek ve?
Darren Hayes je bil poročen z žensko, poljubljal je ženske v diskotekah ( joj, zakaj me ni bilo takrat tam?!!!? ) in na začetku ni bilo nobenega govora, da je gej. Potem pa... kar na enkrat... ločil se je in spet poročil... tokrat z moškim. Še vedno ne verjamem, da je čisti gej, po moje je b-sexualec. Saj ga vendar privlačijo tudi ženske, vsaj privlačile so ga. In jaz upam, da ga še vedno... ja, ja, Majči, kar sanjaj, da ga boš kdaj srečala in, da te bo celo opazil. :)
In potem je tukaj še nekako bolj resnična oseba... moj frend. Ne bom govorila njegovega imena, ne vem, če bi bilo to na mestu. Tisti, ki me najbolj poznate, najbrž veste kdo je to, tisti, ki ne... pa saj vam ni treba vedeti vsega. ;)
Ko sva se spoznala, mi je "pel" slavospeve. Govoril mi je, da je noro zaljubljen vame, da me bo že dobil, da sva si usojena... zaman sem ga prepričevala, da sva lahko samo prijatelja in nič več. Potem pa... Maja, jaz sem gej.Dovolj mi je, ženske očitno niso zame, več sreče bom imel z moškimi. Kako, od kdaj, zakaj??? Nič mi ni bilo jasno, a sem ga sprejela takšnega kot je. Ne moti me, sploh ne. Zame so geji tako normalni, kot katera koli druga oseba... oziroma, takšni, kot je njihova osebnost, neodvisno od njihove spolne orientacije. Torej kako, kako človek postane gej? Se je moj frend odločil, da to bo ali pa je bil prej samo zmeden, ko si je želel mene ( in še nekajkrat vmes, pogosto se je vračal z izbruhi... Maja, moraš biti z mano... )?

Vse skupaj je tako komplicirano... Morda ve kdo od vas odgovor? No, kakorkoli... nekaj je treba priznati... punce, a niso nekateri geji full dobri in si preprosto ne želite, da bi bili strejt?:) Jaz bom že priznala, pa recite karkoli. :p

"Sindrom Petra Pana"

Ravno včeraj sem razmišljala... Zelo kmalu bom stara že 24 let, pa se še vedno počutim kot najstnica, pri osemnajstih, devetnajstih letih. Ne morem si predstavljati kako bo, ko bom zares morala odrasti, se preseliti v svoje stanovanje, dobiti službo... vse to se mi zdi tako daleč, pa je v resnici še kako blizu... vsaj moralo bi biti. Bojim se odraščanja, bojim se sama stopiti v ta kruti svet... Imam občutek, da mi bo odraščanje vzelo življenje, da mi bo vzelo samo sebe. Nič več brezskrbnih zabav, izletov kadar si zmislim ( pa saj ne, da jih je bilo tako veliko ), žuranja sredi tedna in gledanja televizije ali visenja za računalnikom do 3h zjutraj. Vse bo tako zelo drugačno, tako zelo zakomplicirano. Plačevanje položnic, služba, življenje samo...

Prav dobro razumem Petra Pana, ki si nikoli ni želel odrasti. Ki je ostal otrok, kljub odraslemu telesu. Večni deček... Toda vem, da to ni mogoče. Celotni fenomen zgodbe Petra Pana te nauči tega. Peter Pan je želel za vedno ostati otrok in zato je šel živet v pravljični svet dežele Nije. Kako ironično... Dežela Nije, Neverland... že samo ime ti pove, da tega ni, da to ne obstaja... Dežela Nije, kam si se skrila?

In kljub strahovom bom morala odrasti, morala bom zaživeti tisto življenje katerega se tako zelo bojim... Kdo ve, morda mi bo pa še všeč... kljub sindromu Petra Pana...

Happy Valentines day, everbody!

Res je, da je praznik kar precej skomercializiran in nima posebnih globokih pomenov, vendar je kljub temu še en razlog več, da si povemo, da se imamo radi, si damo kakšen poljubček in pokažemo človeku, da nam je pri srcu. Torej... moji dragi... vsem vam želim čudovito Valentinovo! Tudi, če nimate tiste posebne osebe, pa imate prijatelje in družino, ki vas imajo radi. Tudi jaz vas imam rada in vam pošiljam cel kup poljubčkov in objemčkov!

Darren Hayes & me

Kak sem jst popularna. Še Darren Hayes se slika z mano!!! :))) Mmmmmmm, kak je dobr! :)


( slikco predelal GP ;) )

photo session v petek ponoči :)

Z lubijem sva čez vikend mela foto sešn, pa sem se odločla, da bom dala kako lepo slikco gor. Kdo ve, mogoče bo pa tud vam všeč. ;)

Ravno sem odprla MSN, samo, da vidim kdo je gor in pred vpisom sem se zagledala v dva "gumba". Na enem je pisalo "zapomni si me", na drugem "pozabi me". Kako lahko bi bilo, če bi takšni "gumbi" delovali tudi na ljudeh... Nekdo ti je všeč... klik... zapomni si me... in on si te zapomne... nekdo ti gre na živce... klik... pozabi me... in on te pozabi. In kako lahko bi bilo, če bi takšni gumbi obstajali tudi v obratni smeri... torej... klik... gumb na nekomu... pozabi me... klikneš in ni ga več v tvojem srcu ali mislih. Pa, če gremo še naprej... ko bi takšni gumbi obstajali za dogodke... tiste, ki bi nam bili všeč, bi si jih zapomnili in tiste, ki bi hoteli pozabiti... samo klik... in pozabljeni so. Kako zanimivo in kako preprosto... toda kako prekleto dolgočasno, kajne? ;) Toda takšen dolgčas bi se kdaj pa kdaj kljub temu prilegel. Pa recite, če ni res! ;)

Današnji dan je pa vse boljši in boljši... Ja, seveda. Vsi me jezijo. Kr vsi si neki zmišljujejo in spreminjajo sestanke iz danes na jutri. Kot, da živim samo za vsak posamezni projekt! Grrrrrrrrr... Zdej bi mogla bit jutr ob 17h na dveh mestih, v Celju na sestanku za prvo oddajo in v študentskem klubu za sestanek odbora, pa bi prvi sestanek morale bit danes, sestanek odbora pa v nedeljo. Mater so bedni vsi skup!!!! Pa še moj lubi pride danes prespat k men in ga bom potem morala jutri vlečt na sestanek zraven, čeprav ga take stvari sploh ne zanimajo. Eh, eh, eh... naj grejo vsi v k...! Današnjega dneva imam res že čez glavo in komaj čakam, da se konča. Toda kdo pravi, da bo jutri boljše? Ehhhh.... Brezveze vse skup.:((((((((

Ali si kdaj slišal kako se podirajo sanje?

Si kdaj čutil bolečino, ki jo ustvarja podiranje tvojih sanj? Ali veš kako je, če se ti sanje podrejo? Moje sanje se podirajo... slišim jih kako pokajo, se lomijo in počasi izginjajo... Gradove v oblakih so odnesli divji orkani, sanjsko hišo so podrle človeške roke... Moje sanje izginjajo, kmalu jih več ne bo...
Vedno sem mislila, da znam pisat. Da je pisanje stvar, v kateri sem dobra, ena redkih stvari katere pravzaprav znam, v katerih sem res dobra... Zaupala sem vase, zaupala sem v svoje sposobnosti, verjela sem... zdaj pa mi počasi dopovedujejo, da temu ni tako in začenjam verjeti, da je bil vse to samo sanjski prah, da so bila vsa moja zaupanja lažna. Ne znam, ne znam, ne znam... kako bolijo te misli, kako se bojim, da so resnične... Počutim se prazno, nesposobno... Če ne znam pisati, ali sploh kaj znam? Ali sem sploh v čem dobra ali pa sem samo dekle, ki tava izgubljena po svetu, brez vsega, nekdo, ki ne zna ničesar...
Sanje se podirajo, trgajo se, drobijo, izginjajo... postale bodo samo meglica, ki bo počasi izpuhtela v nebo, če ne bom ustavila podiranja, če bom dovolila, da se zdrobijo v prah... jaz pa vse skupaj gledam s solznimi očmi, z bolečino v srcu... maham svojim sanjam v slovo in se počasi oddaljujem, kdo ve, morda si bom celo res dovolila oditi, morda bom pustila svoje sanje, da izginejo v nič...

The life i knew seems distant and unreal, a fading dream... a memory I can't recall...

Ta dan je enostavno slab. :( Res je, zunaj sije sonček, prijetno je, a v meni ni toplote... Nekateri ljudje so pač takšni kot so. Vstala sem se, pravzaprav zelo težko, da ja ne bi zamudila na sestanek na ZKŠT. Že tako je bilo pozno, saj bi morala do nedelje vedeti, če lahko računamo na njih. Pa vendar, sprejela sem ta dan, sprejela sem to uro, a potem... kot sem pričakovala... gospa se pač ni mogla vstat in je prestavila najin termin, brez, da bi mi sploh povedala. V službi je sploh ni bilo.
Takšne stvari se ponavljajo že nekaj časa... Dovolj mi je!!! Obnašajo se tako, kot da se jaz zmenim za sestanek, ker pač nimam nikogar s kom bi se lahko pogovarjala in potem ni nič takega, če pač ne pridejo, da niti ne govorim o ostalih grdih stvareh, ki so mi jih naredili.... Enostavno me ne jemljejo resno in meni je že vsega dovolj!!! Vedno sem ostala prijazna, razumljiva Maja in to me tepe. Ne smem jim več dovoliti, ne smem dovoliti nikomur... Nisem dvorni norček...

Dan pa še vedno mineva...