svega i svačega...

V bistvu se je v tem času zogdilo ogromno in nič ob enem. Zakaj pišem? Kar tako, da stresem misli iz glave na 'papir' in se bom morda počutila boljše. Pa saj ne, da je dan slab, sploh ne in ne, da bi šlo vse narobe, ampak... saj poznate tisti občutek, ko se vam zdi, da bi morali biti veseli, pa vseeno niste, morda zaradi čisto drobcenih stvari, pa vendar.
Naj začnem z veselimi novicami?
Danes sem imela izpit in naredila sem z deset. Moja trenutna povprečna ocena je 9,7. Bravo jaz, a ne? :) Lubi je bil pri meni in čeprav je zadnje dve uri predvsem spal, ga je bilo lepo imeti ob sebi. :) Danes pa sva rezervirala še morje - greva na Rodos, septembra. :) In Dunaj za en dan, s skupino Aperion. Gremo navijat in gledat pomladni Dunaj (upajmo, da ne bo sneg in mrzlo, kot je za marce zadnja leta navada ). In kaj je potem narobe?
Moja služba mi je včasih všeč, včasih pa me tako zamori, da adijo pamet. Zdi se mi, da šefica misli, da živim samo in samo za to službo in tudi, če ji rečem, da nimam časa, mi kr nalaga nove naloge in to prav tiste, ki se jih ostali otepajo. Nočem več tega!!! Ravno danes zvečer mi je napisala, da moram do jutri spet naredit takšno nalogo. Folk spraševat, ali odobravajo odcepitev Kosova. Nimam časa niti želje tega delat, ampak ona zna včasih prav ... ne bom nič rekla. Potem pa je tu še en problem. Morala bi imeti intervju in vse je bilo že dogovorjeno, zdaj pa ne dobim odgovor, čeprav bi jih mogla do danes. To zna bit full velik problem.
Gledam še, kaj se dogaja po svetu. Diskriminacije in kriminala je vedno več, namesto, da bi jih bilo vedno manj. Malo prej sem gledala 24 ur. Belski študenti neke univerze so tmenopolte uslužbence prisilili, da so iz posode jedli enolončnico kot psi, potem, ko so oni urinirali vanje. Saj so kasneje rekli, da je bila potegavščina in, da je bila notri voda in ne urin, pa vendar! Mlasi se kar streljajo med seboj. Ne mine teden zadnje čase, da v Ameriki ne bi izbruhnilo še kakšno streljanje na faksih, postajah, trgovskih centrih... Kam gre svet?!
In potem je tu še problem s Kosovim, ki ga kar ne morem prebolet. Kaj se bo izcimilo iz tega... kdo ve. Upam, da bo z mami in teto, ki sta šli pogledat Nano v Srbijo, vse v redu. Kosovo je Srbsko, kaj se imajo EU in ZDA za umešavat? ZDA hoče samo zmanjšat moč EU, le-ti pa so tako slepi, da se tega niti ne zavedajo.
Oh, bom končala. Dan se začenja, jutri bo morda boljše. :)

Kosovo je Srbija!!!

Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Danes so enostransko razglasili Kosovo za samostojno. Še vedno ne razumem, kako je to sploh mogoče. Kako lahko neke druge države vzamejo neko ozemlje tretji državi kar same, brez soglasja?! Kaj, če si bodo enkrat izmislili in bodo rekli, da bo Štajerska sedaj spadala k Avstriji ali pa Istra Italiji? Bi to Slovenci dopustili? Seveda ne! To pa naj Srbi kar mirno požrejo?!
Pa, ko bi Kosovo res ostalo samostojno, bi še nekako šlo, vendar se bodo takoj priključili k Albaniji. Se tega EU in ZDA sploh zavedajo? Ali pa se morda zavedajo in si tega tudi želijo? Da niti ne govorim o tem, kam vse to vodi. Albanci so zavzeli del Makedonije, bo tudi ta prešla pod Albanijo? Kaj pa Vojvodina, nemiri so tudi tam, se bodo Madžari uprli in zahtevali tisti del Srbije? Konec koncev, če je Albancem uspelo, zakaj ne bi njim? TO NE GRE TAKO!!! Ali tisti, ki so se odločili, da bo Kosovo postalo samostojno, vedo, koliko bitk se je zgodilo tam, koliko krvi je že bilo prelite prav na Kosovu, ko so se ljudje borili za Srbe, ki živijo na tistem ozemlju? KOSOVO JE SRBSKO, ALBANCI SO SE TAM SAMO NASELILI IN GA SEDAJ PREVZELI. Prekleto dobro se spominjam našega družinskega prijatelja iz Srbije. Je poveljujoči vojak, ima visok čin, ne vem kateri, in med vojno v devetdesetih se je boril na Kosovu, da so Srbi na tistem ozemlju lahko ostali, da so lahko ostali sploh živi. Spominjam se njegovih muk po vojni, ko se je zvijal v postelji in ga je pri 40. stopinjah tresla mrzlica. Imel je travme, privide, kričal, norel... in veste kako se je ta bolezen imenovala? Kosovski sindrom!!! Dobili so ga mnogi vojaki, ki so se tam borili za Srbijo, ki so se borili za svoje sorojake v neznosnem mrazu in se bojevali s puškami in ubijalci. In čemu?! Za nič!!! Za to, da bo Kosovo zdaj albansko?! Ker to bo, verjemite mi, ne bo samostojno, prešlo bo pod Albanijo in to kmalu.
Koliko nedolžnih bo še umrlo za to? Prepričana sem, da se bo zgodila civilna vojna. Pravzaprav se je že začela. Napadi z granatami, bombni napadi, demonstracije, bolj ali manj mirne in samo stopnjevalo se bo.
Nič nimam proti Kosovskim Albancem. Z enim izmed njih sem celo hodila in mami mi to očita še dandanes. Še danes mi je rekla, ko smo gledali dogajanje okrog Kosova, ko sem rekla, da poznam nekoga, ki je tam skakal in se veselil, da je Kosovo zdaj 'samostojno', ja, to so tvoji prijatelji. Pa ne z lepim tonom, o ne. Toda tako to ne gre. Ne moreš kar vkorakati v neko državo s prstom na zemljevidu in ji odvzeti neko pokrajino. In povejte mi nekaj, če bo Kosovo samostojno, zakaj potem vsepovsod plapolajo ALBANSKE zastave?
KOSOVO JE SRBIJA IN TO BO VEDNO TUDI OSTALO, pa naj ti politični ničvredneži naredijo karkoli. Upajmo samo, da bo ostalo srbsko v miru in ne v nemirih.

'Dvajsetintolik...' (iz maila)

.. za vse nas, ki smo "dvajsetintoliko"....

Imenujejo jo ''kriza prvega četrtletja''. Začenjaš se počutiti negotovega,
sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se ustrašiš, ko se zaveš, da
ne veš niti, kje si sedaj.

Začneš se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš ali, ki
ti morda niso všeč.

Začneš se zavedati, da je tvoj krog prijateljev veliko manjši kot pred
nekaj leti...

Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati
urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd. in
vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
Multitude niso več ''tako zabavne'' ... včasih so ti celo odveč. In
pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedati, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi
kljub vsemu, niso bili tako posebni.

Zaveš se, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel
za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so
nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.

Smejiš se z večjo voljo, vendar jokaš z več solzami, z večjo bolečino.
Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel
toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo in se
vprašaš, zakaj ne moreš spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se že poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi
se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi siguren, če se želiš in, če
si se pripravljen vezati za celo življenje.

Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s
prijatelji, o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejeti odločitve.
Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirati, napiti se ga in se
delati idota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže
kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.

Gledas svoje delo in mogoce nisi niti priblizno tam, kjer si si
predstavljal, da bos. Ali pa si isces sluzbo in ves, da bos mogel zaceti na
dnu, kar te rahlo strasi.

Iz dneva v dan se poskušaš razumeti, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje
mnenje postaja vse močnejše. Vidiš kaj delajo ostali in opaziš, da jih
ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so
zate sprejemljive in nesprejemljive.

Na trenutke se počutis super in nepremagljiv, drugič ... sam, s strahom in
zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijeti preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti kot iti naprej.

Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... za tvoje življenje. In
medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želis sedaj le držati korak
z njo.

Mogoče se ne zavedaš, da se vsi tisti, ki beremo tale mail, z njim
identificiramo. Vsi imamo ''dvajsetintoliko let'' in bi se včasih radi
vrnili na 17-18.

Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, na tranziciji, z zmedo v glavi
...vendar VSI pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne
smemo izpustiti zaradi svojih strahov ....

Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili
včeraj stari 18? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30! Tako hitro????

DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI. Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.