In tridesetka bo tu...

Ja, že celo večnost nisem pisala bloga. Že več kot leto dni. Zato je skrajni čas, da nekaj napišem. Le kako ne bi, ko pa se je v tem času nabralo toooooliko sprememb v mojem življenju.

Naredila sem izpit za avto - ja, končno mi je uspelo. Magistrirala sem - res sem se namatrala. In še največja, najhujša sprememba... Mojega dragega atija ni več. :(

Nekako skušam zablokirat vse misli, ki jih nabiram v sebi. nočem razmišljati o tem, kako ga pogrešam. Kako si ga želim še enkrat objeti, videti, slišati... Bila sem atijeva punčka in to bom vedno ostala, pa čeprav mojega atija ni več. Jokam ne več veliko, samo skoraj vsak dan poljubim njegovo sliko. Občasno posedam na njegovem grobu in se na glas pogovarjam z njim. Ljudje me čudno gledajo... pa naj me. To je moja vez z njim. Tako je še vedno v mojem življenju. Vendar je hudo, zelo hudo... Edina svetla plat pri vsem tem je, da nimam obžalovanj, saj sem vedno vedela, kako me ima rad, in on je vedel, kako zelo imam jaz rada njega. Spet se bova srečala v enem od naslednjih življenj in se imela rada. V to sem prepričana.

Pa še ena sprememba je. Tale post pišem še zadnjič kot dvajsetletnica. Ja... dvadesete gazim, kakor poje Milena Čeranić. Jutri bo dvojko nadomestila trojka. Stara bom trideset. Tolikokrat sem že slišala, da je trideseto leto pri ženski velika prelomnica. Kot, da bo sedaj vse drugače, kot da bo jutrišnji dan čisto drugačen od vseh ostalih, in vsak naslednji popolnoma drugačen od vseh minulih. Samo zato, ker bom stara trideset. Pa ne bo! Toliko trideset in več letnikov je okrog mene, pa nihče ne živi veliko drugače od mene. Imam stanovanje, imam šolo, nekako imam tudi službo, otroka si (še) ne želim. torej imam vse, kar bi naj imela pi tridesetih... menda. Še vedno se mi žura, še vedno bi hodila okrog, se družila in bila otročja... in veš kaj?! Še vedno bom!

Ja, priznam, da čisto vseeno pa mi vendar ni zaradi te tridesetke...

ampak tudi konec sveta ne bo zaradi tega, ker bom trideset. Še zdaleč ne. Jutri bo vse enako kot včeraj, zato bom pri tridesetih še vedno enaka kot pri dvajsetih in zato tridesetka ni noben bav bav. Edino kar zares obžalujem je to, da moje tridesetke ati ne bo in ni dočakal. Žalostno in pusto bo brez njega... ampak bom živela, živela kot sem pri devetindvajsetih. K vragu s tidesetko torej! Pa nič slabega ne mislim s tem... hudič zna namreč biti tudi zabaven. ;)