Hja, evo me, pa sem prišla iz Beograda... Vtisi? Nekaj srednjega, je pa tud moj lubi rekel, da je bilo kot, da bi bili v kaki komuni s samimi Slovenci, saj smo to namreč bili, SAMI SLOVENCI. Organizacija agencije... na psu... :( Center, zelo daleč. Z lubijem sva 31. prehodila vse skupaj 20-25km ( pa ne pretiravam ). Zadnji del km kar po silvestrovanju, kjer sem plesala 4-5 ur non stop. Ni čudno, da sem se na koncu počutila kot, da hodim po britvicah, ne pa po betonu. :( Hostel... pohvalno!!! Folk... cool, so me presenetli nekateri posamezniki. ;) Pijača... nekaj jo je bilo. Spanje... ne ravno veliko. Hrana... skoraj nič!!! Ja, prav ste prebrali, v Beogradu pa skoraj nič hrane. Če je bilo pa vse zaprto vsepovsod. Ocena od 1 do 5 --> 3.

Toda tukaj je... konec silvestrovanja... konec leta 2006. Je bilo lepo, je bilo čudovito? Rada bi rekla, da ja, pa ni bilo ravno tako. Res je, imam svojega lubija in imela sem ga skozi vse leto. Bil je zlati, trpel moje pomanjkanje samozavesti, jokanje, obupovanje... ob enem pa se tudi veselil z mano ob mojih napadih smeha ( tisti, ki me poznate, poznate tudi te :) ), se zabaval ob mojih otročarijah... imela sva se lepo. :) Bila sem v Beogradu, kamor sem si želela iti že zelo dolgo, bila sem v Kanegri, kjer smo se odlično zabavali, začela sem hodit na plesne...
Zdaj boste najbrž vprašali kaj pa je potem sploh bilo slabega? Večina drugih stvari. Ni mi ratalo do konca zvišati ocen, da bi lahko šla na magisterij ( 7,98 mam zdej, grrrr ), potem sem zvedela, da je tudi le-ta predrag, da bi sploh lahko šla. Nisem imela sreče s službami in tako tudi z denarjem ne. Moja samozavest je bila večinoma na dnu in zmeraj znova sem prejemala najrazličnejše kritike, da je lahko samo še bolj padala. Bila sem v bolnici ( prvič po času dojenčka ) in čeprav nisem bila dolgo, me je bilo neskončno strah, saj so mislili, da mi bodo morali operirat glavo, ker sem imela pretres možganov in so mislili, da na sliki vidjo strdek v njih. No, k sreči se je to uredilo brez operacije, saj ga ni bilo, pa vendar še sedaj čutim neprijetne posledice pretresa. Zgodilo se je še marsikaj slabega, najbolj pa me je bolelo, da sem bila, če mojga lubija ni bilo zraven ( to je 3-4 dni na teden ) zelo, zelo, zelo osamljena... Tudi cilji, ki sem si jih zadala, se mi po večini niso uresničili.

Toda zdaj je leto za nami in poskušala bom biti optimistična. Kdo ve kaj vse mi bo prineslo novo 2007. :) Upam, da veliko lepega in upam, da boste vsaj nekateri upali z mano, kot jaz to upam za vas.