Si kdaj čutil bolečino, ki jo ustvarja podiranje tvojih sanj? Ali veš kako je, če se ti sanje podrejo? Moje sanje se podirajo... slišim jih kako pokajo, se lomijo in počasi izginjajo... Gradove v oblakih so odnesli divji orkani, sanjsko hišo so podrle človeške roke... Moje sanje izginjajo, kmalu jih več ne bo...
Vedno sem mislila, da znam pisat. Da je pisanje stvar, v kateri sem dobra, ena redkih stvari katere pravzaprav znam, v katerih sem res dobra... Zaupala sem vase, zaupala sem v svoje sposobnosti, verjela sem... zdaj pa mi počasi dopovedujejo, da temu ni tako in začenjam verjeti, da je bil vse to samo sanjski prah, da so bila vsa moja zaupanja lažna. Ne znam, ne znam, ne znam... kako bolijo te misli, kako se bojim, da so resnične... Počutim se prazno, nesposobno... Če ne znam pisati, ali sploh kaj znam? Ali sem sploh v čem dobra ali pa sem samo dekle, ki tava izgubljena po svetu, brez vsega, nekdo, ki ne zna ničesar...
Sanje se podirajo, trgajo se, drobijo, izginjajo... postale bodo samo meglica, ki bo počasi izpuhtela v nebo, če ne bom ustavila podiranja, če bom dovolila, da se zdrobijo v prah... jaz pa vse skupaj gledam s solznimi očmi, z bolečino v srcu... maham svojim sanjam v slovo in se počasi oddaljujem, kdo ve, morda si bom celo res dovolila oditi, morda bom pustila svoje sanje, da izginejo v nič...
The life i knew seems distant and unreal, a fading dream... a memory I can't recall...
Ni komentarjev:
Objavite komentar