
So dnevi, ko si srečen in se ti vse zdi tako lepo. Uživaš v sončku, uživaš v danih trenutkih... in potem v tem istem dnevu pride do trenutka, ko se ne počutiš več tako lepo. Bolečina, ki je sicer že nekaj časa prisotna, vendar se skriva nekje pod površjem, nepričakovano spet izbruhne, kot vroči gejzir na praznih tleh. Začutiš tisto skelenje, tisti občutek, da nisi več pomemben. Nisi pomemben osebam, katerim si bil nekoč ves svet ali vsaj polovica sveta, niso več tako radi v tvoji družbi, enostavno pozabijo nate... Sprašuješ se zakaj, kaj se je zgodilo, kaj se je spremenilo... vendar odgovora ne najdeš. Zaman si beliš glavo, zaman utrujaš misli. To so takšni dnevi...
In potem se bolečina spet skrije nekje pod površje... veselo zreš v svet, smejiš se soncu, poješ pesmi, plešeš pod oblaki... dokler gejzir bolečine spet ne izbruhne in te opeče tam nekje, pri srcu. Edino kar ti ostane je, da upaš, da bo teh izbruhov čim manj in se glasno zasmejiš v svet. Ni važno, če nisi pomemben drugim, važno je, da si pomemben sebi...
2 komentarja:
Ja to je življenje, tak pač je. Čas tok hitr beži, poti se razhajajo in pol pride do tega.
vau, hudo si tole napisala. žalostno, ampak resnično...
Objavite komentar