Danes je tako čuden dan. Ohladilo se je in hlad na rahlo prodira skozi odprta okna. Nisem videla sončka in čutila žarkov, ki bi me pobožali. Tako otožna sem, pa ne vem zakaj. Po glavi se mi podi nešteto misli in vse so tako... čudne. Ne razumem svoje otožnosti in svojega žalostnega pogleda... brez očitnega razloga. Ali pa je razlogov več, pa si jih samo ne želim priznati? Kakorkoli, vem da takšni dnevi pridejo... in tudi minejo. Jutri je nov dan in moje ustnice se bodo morda že čez nekaj trenutkov ukrivile v nežen nasmeh...