Spomini

Spomini... Zadnje čase me spet pogosto preplavljajo. Ravno sem prebrala en post na blogcu moje prijateljice in ta me je spodbudil, da izlijem nekaj svojih misli na 'papir'.
S svojim lubijem sem srečna, resnično srečna. Najboljši fant je, kar sem jih kdaj imela in v več kot dveh letih sem z njim manj trpela, kot z ostalimi v borih treh mesecih. Zlat je, sweet, res moj, pa vendar... spomini so še nekje v meni. Včasih se sprašujem, kaj če... Kaj bi se zgodilo, če bi se moje prejšnje zgodbe drugače zaključile?
A. niti ne pogrešam več preveč. Bil je zmeden fant, ki morda še danes ne ve, kaj bi rad. Nisem ga videla že celo večnost in čeprav bi me veselilo, če bi ga videla spet, mi to ni nujno. Je grenko sladek spomin in nora posteljna dogodivščina. Zelene oči in nenavadna osebnost... tam nakje v preteklosti.
Zadnje čase se pogosto spomnim tudi na S. Čeprav je bil največji prasec od vseh in je vse naredil, da sem se le slabo počutila v svoji koži, bi ga rada nekoč spet videla. Rada bi vedela, kakšno je njegovo življenje sedaj. Je postal uspešni nogometaš? Iskala sem ga na netu in našla... nekje v upravi romske politike v svojem kraju je. Zanimivo, kje je pristal. Bi me prepoznal? Bi me pozdravil ali pa bi šel samo mimo mene, kot da nikoli nisem bila del njegovega življenja, kot da se nisva nikoli srečala? Prvega ne pozabiš, v to sem prepričana in tudi jaz ga ne bom pozabila. Le kje so lažnive temne oči?
T. ... videla sem te pred kratkim. Prišel si, kako je to mogoče?! Vedno si bil čuden in vedno, prav vedno, si bil nepredvidljiv. S tabo se lahko pogovarjam o vsem in čeprav si tako samosvoj, si v resnici še vedno malček moj, čeprav zares moj najbrž nisi bil nikoli. Ne bom pozabila tvojih besed... Maja, jaz sem star, prestar sem zate. In, če nisi? Nikoli ne bom pozabila besed... Vem, neumen sem. Odhajam in, ko boš enkrat postala slavna osebnost in to, verjemi mi, nekoč boš, se bom tepel po glavi, zakaj sem te izpustil. Lepa si, inteligentna, vse, kar mora dekle biti, pa vendar... Ja in kaj pa vendar? In tvoje besede v mrzlem jesenskem popoldnevu, ko sva se srečala po dolgem času... Saj veš, kako čutim do tebe, veš, da si mi všeč v vseh pogledih in, da mi vedno boš... Čuden si, dragi moj, res čuden. In kaj bi bilo, če ne bi bil emšo? Kaj bi bilo, če ne bi bilo Ljubljane?
Potem pa še... ja, ti si bil tako poseben. Peljal si me, kamor še nisem bila, pisal si mi pisma - dnevno, klical si me, hodil si k meni, me razvajal z darili in dragimi večerjami... delal si vse, kar bi naj dober fant delal, pa vendar nisi bil nikoli moj fant ali naj rečem, da jaz nisem nikoli bila tvoja punca? Privlačnost med nama bi zbujala orkane in sprožala vulkane, pa vendar... od poljuba nisva šla nikoli dalje. Upirala sva se živalskemu nagonu in dobro sva se upirala. Bi se upirala še vedno? Pa vendar si te želim spet videti, želim biti v tvoji bližini, želim vedeti, kaj se dogaja v tvojem življenju. Kje si? Zakaj se ne oglasiš? Si izginil ali pa sem v tvojih očeh izginila jaz? Toda... besede, ki si jih izgovoril, ne bodo nikoli izbirsane... "Enostavno ne morem biti s tabo. Lahko bi izgubil vse, pa vendar... veš kaj piše na drevesu? Uvjek ču te voljeti." In... me boš res vedno imel rad?
Vsi ti moški v mojem življenju... so bili le postojanke na poti do pravega? Sem se preko njih kalila in krepila, da sem postala močnejša, manj naivna, drugačna? Morda, pa vednar... Želim si videti vsakega posamezno med vami, želim začutiti vašo bližino, ne dotike, le bližino, ugotoviti kaj se dogaja v vaših življenjih, ugotoviti, če sem z vami še vedno takšna, kot sem nekoč bila, kajti... vedno bolj spoznavam, da Maje, ki je nekoč obstajala, ni več. Nisem slabša, nisem boljša, sem samo drugačna in drugačno sem se naredila sama, pa vendar ne morem zanikati, da ste vsaj malo krivi tudi vi.
Spomini... Zbudite se, pridite... želim vas spet zaživeti... pa čeprav le za trenutek. Kajti potem se bom vrnila v varni objem...