Kmalu bo minilo že 10 let, od kar je moj dragi dedek umrl. Deset let!!! Kako čas hitro mineva. Slikovito se še spominjam poznih večerov, ko sem bila pri Deki in Nani kot majhna deklica in je Deka, tako sem klicala svojega dedka, primaknil stol k moji postelji in mi pripovedoval pravljice. Najraje mi je pripovedoval pravljici Snežko Belič ( Snežko Snežak ) in Pepeljugo ( Pepelko ) in jaz se ju nikoli nisem naveličala. :) Če bi lahko, bi ju poslušala še danes. Ampak najbolj boleč, bridek spomin je... Pred dobrimi desetimi leti je dedek zbolel. Zbolel je v glavi in nekaj časa je bil zmeden, celo malo nor, če se tako grdo izrazim, toda potem se je nekaj zgodilo in njegova glava je postala spet bistra. Takrat me je poklical. Prosil me je, naj pridme k njemu, da me želi videti. Sama sem bila takrat v osmem razredu, sredi pouka... Rekla sem mu, da ne morem, da bi rada, vendar imam šolo, predvsem pa ne morem priti sama v Šabac, tako mlada že ne. Bilo mi je hudo, a sem kmalu pozabila na to. Čez nekaj dni pa... odpovedalo mu je telo in čez dva dni je bil mrtev. Še sedaj, ko pomislim na to, prav ta trenutek, so se mi oči napolnile s solzami. Nisem mu izpolnila zadnje želje. Vem, da mu je nisem mogla, pa vendar... boli me, hudo mi je...
Deka, bil si čudovit človek! Rada te imam in nikoli te ne bom pozabila. Srečava se spet... v naslednjem življenju.
1 komentar:
Dedki so zakon, za vnučke vse nardijo. Moj je že tudi pokojni. :(
Objavite komentar