'Dvajsetintolik...' (iz maila)

.. za vse nas, ki smo "dvajsetintoliko"....

Imenujejo jo ''kriza prvega četrtletja''. Začenjaš se počutiti negotovega,
sprašuješ se, kje boš čez leto ali dve, nakar se ustrašiš, ko se zaveš, da
ne veš niti, kje si sedaj.

Začneš se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznaš ali, ki
ti morda niso všeč.

Začneš se zavedati, da je tvoj krog prijateljev veliko manjši kot pred
nekaj leti...

Opažaš, da je vsakič znova težje videti tvoje prijatelje in koordinirati
urnike ... zaradi različnih razlogov: služba, študij, partnerstvo, itd. in
vsakič znova bolj uživaš v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
Multitude niso več ''tako zabavne'' ... včasih so ti celo odveč. In
pogrešaš udobje šole, skupin, nenehno druženje z enakimi ljudmi. Ampak se začneš zavedati, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi
kljub vsemu, niso bili tako posebni.

Zaveš se, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel
za zelo dobre, niso ravno najboljše osebe, ki si jih spoznal, in da so
nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.

Smejiš se z večjo voljo, vendar jokaš z več solzami, z večjo bolečino.
Zlomijo ti srce, ti pa se sprašuješ, kako te je lahko oseba, ki si jo imel
toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvečer uležeš v posteljo in se
vprašaš, zakaj ne moreš spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal še bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznaš, že leta po parih, nekateri se že poročajo. Kdo ve, mogoče tudi ti ljubiš nekoga tako, da bi
se lahko poročil z njim, vendar preprosto nisi siguren, če se želiš in, če
si se pripravljen vezati za celo življenje.

Obnavljaš enake misli in čustva in se znova in znova sprašuješ, govoriš s
prijatelji, o istih temah, ker enostavno ne moreš sprejeti odločitve.
Zapleti in zmenki za eno noč se ti začnejo upirati, napiti se ga in se
delati idota se ti zdi resnično neumno. Iti ven trikrat na teden se kaže
kot utesnjujoče in množično porabo tvoje uboge plače.

Gledas svoje delo in mogoce nisi niti priblizno tam, kjer si si
predstavljal, da bos. Ali pa si isces sluzbo in ves, da bos mogel zaceti na
dnu, kar te rahlo strasi.

Iz dneva v dan se poskušaš razumeti, kaj bi rad imel in česa ne. Tvoje
mnenje postaja vse močnejše. Vidiš kaj delajo ostali in opaziš, da jih
ocenjuješ in sodiš bolj kot ponavadi, saj imaš v glavi listo stvari, ki so
zate sprejemljive in nesprejemljive.

Na trenutke se počutis super in nepremagljiv, drugič ... sam, s strahom in
zmedo. Naenkrat se poskušaš oprijeti preteklosti, vendar se vsakič zaveš, da je vedno bolj oddaljena in nimaš druge možnosti kot iti naprej.

Skrbi te za prihodnost, najete kredite ... za tvoje življenje. In
medtem, ko je graditi kariero najboljša stvar, želis sedaj le držati korak
z njo.

Mogoče se ne zavedaš, da se vsi tisti, ki beremo tale mail, z njim
identificiramo. Vsi imamo ''dvajsetintoliko let'' in bi se včasih radi
vrnili na 17-18.

Zdi se, da smo na nestabilnem mestu, na tranziciji, z zmedo v glavi
...vendar VSI pravijo, da je to najlepše obdobje našega življenja, ki ga ne
smemo izpustiti zaradi svojih strahov ....

Pravijo, da je to obdobje cement za našo prihodnost. Se ti zdi, da smo bili
včeraj stari 18? ... Se pravi, da bomo jutri stari 30! Tako hitro????

DAJMO VREDNOST NAŠEMU ČASU ... NAJ NAM NE ZBEŽI. Življenje se ne meri po količini vdihov, ampak po tistih trenutkih, ki nam vzamejo sapo.