Nekoč...

Že dolgo je tega, ko sem pri stari mami našla majhen star zvezek v katerem se je skrivalo nešteto čustev. Našla sem zvezek, v katerega je moja teta pisala svoje pesmi in razmišljanja. Takrat sem zvezek odnesla s seboj in ga prebirala kot najdragocenejše darilo. Brala sem pesmi, ki so bile tako iskrene in so mi kazale tudi drugo stran moje tete, tisto, ki je nisem poznala.
Z leti nisem ravno pozabila na zvezek, toda danes mi je po dolgem času prišel pod roke in spet sem listala porumenele liste in brskala po davnih mislih nekoga, ki ga poznam, pa vendar ne vem skoraj ničesar o njem. Pesmi, ki jih je moja teta pisala, so čudovite, čustvene in precej odrasle. Želela sem vam napisati katero drugo pesem, vendar so to njene misli in ne smem jih deliti z vami brez njene vednosti. Prav zaradi tega sem izbrala pesem, ki je bila tudi objavljena v časopisu, torej že deljena z ljudmi. Res je, napisana je v srbskem jeziku, vendar... mislim, da bo marsikdo razumel...

Pisalo se je leto 1969 ( ravnokar me je prešinilo... saj vendar obstaja pesem Summer of 69 :))) ) in mladenka je razlila svoje misli na papir...

NOĆAS

Nočas boluje mesec
nad tamnim krovovima zgrada.
Ti s nekom brinetom
zagrljen šetaš gradom,
ko zna po koji put
pričaš oveštale fraze o ljubavi lažnoj
i ne znaš, da tuguje reka
za srušenim mostom nada,
da nebo gorko plače
za pticom slomljenih krila...
A ona je možda... otišla juče,
u čunu ljubavi naše
daleko u beskraj.
MR