SAMOTA

Noč je zagrnila svet,
prevzela je poetov cvet,
vase me je ujela...

Tako sem sama, osamljena,
sem res tako daleč od tvojega srca?

Sanjam in želim,
tako trpim,
svojih misli se bojim.

Samota me uničuje, močno boli,
moje srce, moje telo, moje vse...hrepeni.

Ustnice drhtijo mi,
tako želijo, da bi se jih dotaknil ti,
čeprav si tak, kakršen si.

Na glavo si mi svet postavil,
čas si za nekaj trenutkov ustavil.

Nisi popoln, nisi čudovit,
pa vendar si zame kot ulit,
tako želim si tvoje bližine, ko samota ubija....

( Preteklo je že kar nekaj let od kar sem napisala to pesem. Napisala sem jo nekomu, ki mi je bil vse 2 leti, čeprav je z mano ravnal tako, kot je. Njegove črne oči so me prevzele in me za dolgo ujele, šele ko je preteklo mnogo časa, sem spoznala, da se je z menoj samo igral, čeprav me JE ljubil na svoj čudni način. Toda to je moja preteklost, to je nekaj, kar me je sooblikovalo, zato sem srečna, da je nekoč obstajal v mojem življenju. )