KO PRIDE OSAMLJENI VEČER

Pridejo večeri, ko ti je enostavno dolgčas. Tema se bliža in somrak diši po sveže pokošeni travi. Večerni zrak je tako… začinjen. Pogledaš v nebo in pričakuješ, da boš ugledal luno in možiclja, ki biva tam gor in res … on te le redko izneveri. Pomaha ti, se ti nasmeji, potem pa gre mahat naprej in pozdravljat vse ostale izgubljene duše, ki zrejo v nočno nebo. Takrat… takrat se zaveš, da si v bistvu osamljen. Zaveš se svojega malega sveta, v katerem je nekaj malih velikih ljudi, a ko ti gredo po svoje, si ti tisti, ki ostaneš sam. Nikogar ni, da bi ti blažil rano, ki jo povzroča občutek osamljenosti, nikogar ni, da bi brisal kapljice krvi, ki po tihem tečejo iz tvojega srca. Ljudje okrog tebe so se spremenili ali pa si se spremenil ti, kdo bi vedel, toda konec koncev ni tam nikogar, ki bi ti prišel v pozdrav, razen majhnega možiclja na luni.

Spomniš se svojih prijateljev, prav tistih, ki te že leta in leta spremljajo, a v tistem začinjenem večernem zraku začutiš, da se počasi oddaljujejo. Pojejo tiho pesem v slovo in hočeš nočeš zapoješ z njimi. Vedno si se pridružil njihovi pesmi, pa naj je bila še tako žalostna in zdaj se moraš pridružiti tudi tej, ki z nežnimi, tihimi notami zarezuje v rano vse globlje. Kislo se nasmehneš, jih v mislih objameš in dahneš nežen poljubček na njihove obraze. V bistvu se zavedaš, da je to slovo, toda kot dober prijatelj jih spremiš na njihovi poti v neznano in upaš, da bodo našli spet nazaj domov. Tukaj, pri tebi, jih bo namreč vedno čakal topel žareč ogenj, ki jim bo kazal pot in jih pogrel, ko in če se bodo zmraženi od ponorelega sveta in vse bolečine, ki ga oddaja, vrnili k njemu.

Solza se utrne iz očesa in slana steče po vročem licu. Ostal boš sam…. Pomahaš še enkrat možiclju na luni, ki se še vedno tako navihano smeji, potem pa zapreš okno. Naj se ta začinjeni, žalostni zrak vsaj malce potrudi, da pride do tebe.